Mojster Kamilo
Spomini na prostovoljstvo v Angoli za tretji dan božične devetdnevniceČe me je kdo najbolj spominjal na svetopisemske prizore iz Evangelija, potem je bil to Kamilo. Gilberto Nelito Tchiambandanga je pravo ime mojstra Kamila, vitkega in vedno nasmejanega 20-letnika, ki praktično vodi čevljarsko delavnico. Kot je v Angoli navada, je prisrčen stisk z obema rokama prvi pozdrav, ko si izmenjamo imena in na vprašanje, kako si, odgovorimo s: hvala, dobro. Po ogledu čevljarske delavnice je jasno, zakaj je mojster: med svojimi mlajšimi kolegi, ki jih uči, zna imenitno ukrojiti usnje do čisto pravcatega sandala. Peščeno dvorišče, grmiček pred delavnico, ročno delo me spomnijo na neko drugo celino v nekem drugem času. Jezus je vihtel svoje dleto in obdeloval les …
Sestre so v misijonu poleg šole odprle tudi pekarno in čevljarsko delavnico. Tudi s to kapljo v morje pripomorejo, da vsaj kdo dobi delo in se s tem preživi ter da se mladi kaj naučijo. Kamilo je zelo prijazen in nas je vedno ogovoril. Takoj prve dneve smo imeli kar malo težav. Že od daleč se je v množici prihajajočih otrok in mladih dvignila roka in pomahala. Kako bi mogel vedeti, kdo je to, ko so pa vsi enaki: temnopolti in belozobi. Šele ponoven stisk roke in vesel pozdrav je odkril Kamila, ki je prihitel na svoje »delo«. Zavil je k sestram po ključ, sporočil novosti o delu v delavnici in že je sedel za strojem, vtaknil bel sukanec v igelno uho in pritisnil na pedal. S svojimi učenci – ima jih kakšen ducat ali dva v več skupinah – je prijazen, domač, a obenem zahteven in strog. Izdelki morajo biti kvalitetni in estetski.
Pred 11 leti je bil še otrok ceste, izgubljen v vojni vihri. Sestre so ga vzele k sebi, odkrile njegovo žilico za delo in ga dale izučiti za čevljarja. Sedaj kot mojster vodi delavnico v centru in s tem zasluži za to, da lahko nadaljuje šolo. Neverjetno, a resnično, obiskuje 7. razred in je zagret učenec. Portugalski jezik, matematika, zemljepis, našteva svoje priljubljene predmete. Ne mara zgodovine. Kdo ve, zakaj, mogoče prav zato, ker je polna bojevanja in človeških prepirov, Kamilo pa dobro ve, kaj je vojna, ki je zaznamovala njegovo otroštvo, a o tem ne izvlečem iz njega nobene besede. Želi si miru in hoče dobro vsem ljudem, je njegov odgovor. Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega …Kamilo je tudi katehet. Takšen ta pravi, bi rekli pri nas. V soboto se povabim k njegovi uri verouka. Pred tem je za vse veroučence uvodno srečanje na pokritem dvorišču. Skupen začetek z mislijo, pesmijo in plesom vodi tudi Kamilo. Pravi animator, v polnem zamahu, brez sramežljivosti, čakanja nekje v kotu, nasmihanja in prezira. Veroučna ura poteka v spoznavanju pomena Jezusove prelite krvi in vode na veliki petek. Sveto pismo v eni roki, kreda v drugi roki in eno samo pričevanje. Kamilo svojo vero izžareva, jo izpove brez kompliciranja, didaktičnih in pedagoških olepšav …
Neko popoldne se spet dobiva. Tokrat je opremljen s svojim zvežčičem, ki ga vedno nosi s seboj v žepu. V njem pa angleške besede in naloge. Čeprav sam nevešč v tem svetovnem jeziku, se skupaj lotiva opisa njegovega dneva s par posplošenimi stavki, ki nakazujejo začetniško znanje moje in njegove angleščine. Želja po znanju je velika. Znati angleško v deželi, kjer to skoraj ni mogoče, je res podvig. Domačih učiteljev angleščine praktično ni, peščica se jih kaj nauči od misijonarjev ali prostovoljcev na nekajtedenskih tečajih. Z znanjem nekaj osnovnih besed nadaljujeva pomenek kar v angleščini, a vedno z opozorilom, da naj ga popravim v izgovorjavi, v sklonu, v osebi …Dopoldne čevljarska delavnica, popoldne učenje, zvečer osnovna šola za starejše. To je Kamilov delovni dan. Po večerni šoli s pozdravom in nasmehom zavije v pekarno ob svoji delavnici, kjer pečejo najboljši kruh, nadene si svoj tako prikupni bledo rumeni slamnik in s polno vrečo odhiti domov. Skupaj z mlajšima bratoma in sestro so našli streho pri stricu in njegovi številni družini, nedaleč od centra. Preživeti mora sebe, brata in sestro.
Sami verjetno ne znamo ukrojiti obuval in šivati oblek. A oblikujemo lahko naše srce in ga oblečemo v dobroto za druge in to bo najlepše darilo za Jezusa, ki je prišel na svet za vse nas.
