Angolski Betlehem

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za prvi dan božične devetdnevnice
Verjetno ni med nami nikogar, ki ne bi rad odkrival česa novega, izvedel kaj zanimivega in tudi odšel pogledat nove kraje in srečat nove ljudi. Spoznajmo nove vrstnike, njihov način življenja, igre in učenja. Kajti tudi zanje je prišel Jezus na svet in tudi oni se na svoj način pripravljajo na božič.

Feliks Jamba (izg. Žamba), Kamilo, Efijel, Dominga, Bebuša, Nito, Jualinha (izg. Žualinja) so nekatera imena, ki jih pri nas ne poznamo. Ta imena imajo mladi v Angoli. Angola je prostrana savanska dežela na južni polobli v Afriki. Tako daleč, a v današnjem času interneta, skypa, mobitela bi lahko bila zelo blizu. Pa na žalost ni. Jamba je letos dobil mobitel, a kaj ko doma nima elektrike, da bi ga napolnil. Prav tako zelo malo denarja, da bi lahko poslal sms.

V to od vojne izmučeno deželo smo se v drugo največje mesto Benguela, na misijon sester hčera Marije Pomočnice, odpravili prostovoljci, da pomagamo. Čeprav smo s seboj nesli veliko materiala, da smo imeli delavnice, kjer so tamkajšnji otroci pobarvali risbo, izrezali rožo, nalepili vžigalice v obliko križa, pa smo ugotovili, da smo se največ naučili mi sami, ki imamo doma tako rekoč vse na razpolago.

Seveda smo se najprej srečali z revščino, ki jo lahko vidimo po televiziji. A ko vonjaš kupe smeti, ko se ti prah zaje pod obleko, ko ne smeš piti vode iz pipe, če le-ta sploh priteče, ko vključiš mobitel in napiše: ni signala, potem res ni prijetno. Še bolj nas je skrbelo, kako bomo sploh preživeli tisti mesec, ko pa se ne znamo sporazumevati. Mrzlično smo si iz portugalskega slovarja izpisovali tesoura – škarje, lapis – svinčnik, pintar – barvati … in se bodrili, da bo šlo. Konec koncev smo bili v misijonu in ljuba Marija nam bo že pomagala, če smo se že mi namenili pomagati drugim.

In potem so prišli otroci. Na misijonu sestre vodijo šolo za 1500 otrok. Kar nismo vedeli, kako bi začeli. Mali črnčki so nas pogledovali s konicami očes, se hitro obrnili, mogoče nasmehnili. Mi pa prav tako. No, saj je pri nas podobno, ko spoznavamo neznane obraze. A tukaj nam je v oči stopilo še nekaj. Bili so obuti večinoma v natikače, oblečeni v prevelike ali raztrgane majice, iz noskov so jim vsake toliko pogledale sveče, ki so jih hitro spravili na varno. A roka je našla roko. Razlika je bila velika. Naša je bela, negovana, nohti lepo urejeni, njihova črna, pa ne od umazanije, čvrsta in navajena dela. In nato so sledile prve besede. Eu mi chamo (izg. šamo) – ime mi je … Kar naenkrat smo postali prijatelji. Sredi Afrike, brez velikih besed in še manj naprezanja smo dobili prijatelje. Kako hitro lahko neznanec postane prijatelj, le če to hočemo.

Seveda smo prišli, ne da bi si ogledali ta nova čuda, jih fotografirali, jim milostno dali nekaj denarja in odšli na novo turistično pot, temveč da s temi novimi prijatelji preživimo del svojega časa na njihov način. Pomagali smo sestram poučevati angleščino, večinoma pa smo imeli oratorijske delavnice. Po dolgi in polomljeni razlagi smo v naši prvi delavnici risali voščilnice. Ker je prišlo skoraj 100 otrok, smo razdelili vse barvice in že pripravljene prazne voščilnice in jim pokazali, kam naj rišejo. Po začetnih negotovih pogledih se je vsak sklonil nad svojo voščilnico, nerodno prijel barvico in potegnil prve črte. Sledil je vprašujoč pogled, če je dobro, in na naše prikimavanje veselo nadaljeval. Nastajale so podobe domačih kolib, kjer živijo, afriških živali, celo »zemljevidi« poti od doma do šole in cerkve. Kako domače, a obenem tako drugače. Najlepši zaključek delavnice je bila bela vrsta zob, ki se je zasvetila iz velikega nasmeha majcenih ust.

V pripovedih doživetij v tem angolskem Betlehemu lahko tudi sami v letošnji devetdnevnici na podoben način pripravljamo darila za Jezusa. Jezus bo najbolj vesel, če mu bomo pripravili skromna darila, predvsem pa mu odprli naša srca, da se bo lahko rodil v tem toplem kotičku našega življenja.