Drugačna molitev

Spomini na prostovoljstvo v Angoli za šesti dan božične devetdnevnice
Ko sta Jožef in Marija potovala v Betlehem in tam iskala prenočišča, ni bilo lahko. Gotovo sta se v molitvi zatekala k nebeškemu očetu in ga prosila pomoči. Tako je tudi z nami. Kolikokrat lahko prosimo ljubega Boga za pomoč ali pa se mu iz srca zahvalimo za vse, kar smo doživeli in nam je uspelo.

V Angoli je molitev del življenja. Obisk svete maše je bil dogodek, ki ne gre iz glave. V cerkev smo se odpravili peš in spotoma so se pridružili otroci in mladi, ki so hodili v šolo na misijon in smo se že spoznali na delavnicah. Ko smo stopili v cerkev, ki ni nič drugega kot velik pokrit prazen prostor, je v čisto majhnem prezbiteriju stal majav oltar, v steno je vzidan tabernakelj in svečka nas je spomnila na Najsvetejše, na drugi strani pa je bil majhen kip Marije. To pa je bilo tudi vse, kar je spominjalo na cerkev.

A Cerkev smo ljudje, tisti, ki se zbiramo k sveti evharistiji. In v Angoli je to glavno. Večerna maša med tednom je polna ljudi, starejših im mladih. V pričakovanju začetka svete maše se spogledujemo in pozdravljamo. Od zunaj se zasliši ploskanje in pesem. Pevski zbor prihaja v cerkev in vsi pritegnejo tihemu ploskanju. Ne manjkajo niti afriške orgle – bobni iz votlega debla z opno iz goveje kože. Sveta maša je veličastna. Prepleta se petje, ploskanje in ples, ki v en mah slavi Boga v Božji besedi in evharistiji. Slovesna nedeljska in praznična bogoslužja trajajo po več ur, a sploh ne opaziš, kako čas beži. Najdaljša maša je trajala 5 ur! A je bila lepša kot vsak koncert najbolj znanih skupin, kjer je vedno prehitro konec. Škofija v Bengueli je obhajala praznik duhovniških posvečenj in to je bila prava manifestacija vere, kjer so se predstavile vse župnije, vsaka s svojo pesmijo in plesom, še več, po posvečenju so zaplesali tudi novomašniki s škofom. Pri nas bi bilo kaj takega nezaslišano, v Angoli pa je to nekaj najbolj normalnega.

Še bolj doživeto pa sem molitev doživel z najmlajšimi. Iz kolib okoli misijona se vsak večer zberejo mlajši šolarji s svojimi bratci in sestricami na dvorišču za večerno molitev. Zaradi obilice dela in bolezni so mi sestre naročale, naj bom tisti večer z njimi, češ saj ni nič težkega. A začetek je bil vse kaj drugega kot lahek. Nisem znal moliti po portugalsko! In naj bi vodil večerno molitev. Iz tega ni bilo nič. Sporazumeli smo se, da ne znam moliti in sami so se zmenili, da me bodo naučili.

Najprej so naredili križ in ponovil sem za njimi. Kako ponosno so se zravnali, da jim je uspelo. Tudi oni znajo kaj naučiti. Nato pa sem za njimi počasi ponavljal molitve. Pai nosso – Oče naš, Ave Maria – Zdrava marija, Gloria o Pai – Slava Očetu. Malček se je izvil sestri iz naročja in zlezel v moje naročje. Ozrl se je, me pogledal navzgor v oči, nato pa sklenil ročice in mi pomagal moliti. Še danes nimam besed, da bi opisal svoje občutje.

Seveda sem se vsak večer vračal k večernim molitvam. Trije prvošolčki, Bruno, Kabòsi in Joe (izg. Žo), so me največ naučili. Še več, mimogrede smo zmolili še rožni venec, ki ni bil prav nič dolgočasen, saj so enkrat naprej molile punce, drugič fantje, enkrat najmanjši, enkrat starejši. Eno desetko pa smo kar zapeli. Sledile so prav posebne litanije in prošnje k Mariji. Vsak je izrekel kakšen vzklik: Mati Angole, Mati ubogih, Mati misijonarjev, Mati otrok … kako preprosto in tako neposredno. Seveda ni manjkalo tudi opozorilo male Dominge, da je en vzklik že bil. A je Bruno v isti sapi odvrnil, da to ni pomembno, oba pa sta me pogledala, kdo ima prav …

Ob mojih prijateljih sem spoznal, da moliti ni težko, le če smo vedno povezani z Jezusom. Marija pa je tako naša mati, ki pozna vse težave in veselje našega srca. Zato ji lahko mirno sestavimo svoje »litanije« in se ji tako zahvalimo za vse naše pripetljaje.

Jezus prihaja na svet z malo zahtevami. Materialne dobrine in dobrote uporablja za to, da nam pomaga duhovno napredovati v prijateljstvu in molitvi k Mariji in nebeškemu Očetu. Zato je prav, da tudi mi pripravimo prav posebno darilo za našo nebeško mamo. Izrecimo ji najlepše zahvale in prošnje in gotovo nas bo uslišala.