Tik pred nogometno tekmo

Ko ustvarjam tale zapis, v štiri milijonski kotlini že pošteno poka in doni. Kako tudi ne, ko kolumbijski Atletico Nacional igra proti Indipendiente del Valle iz Ekvadorja za prvaka lige Copa Libertadores de América. In to na stadionu v Medellinu. Res se ne spoznam na nogomet, a kolikor sem se pozanimal, je to nekakšna južnoameriška liga prvakov ali nekaj podobnega …

Ko smo se s prostovoljci kot vsak dan zgodaj zjutraj odpravili iz Ciudad Don Bosco odpravili v Patio v centru mesta, je bilo v zraku že čutiti velik dogodek. Vlak smrti (beri: mestni avtobus) je drvel po bregovih s polnim gasom, ko pa smo prišli v Patio, je imela vsaj polovica zaposlenih oblečene črno-belo-zelene drese najmočnejšega kolumbijskega kluba. Tudi pogovarjati se nismo mogli kaj prida, saj se je na ves glas vrtela nogometna glasba, če ne kar klubska himna. Komaj smo se med plesom in objemanjem ter prepričevanjem o zmagi le nekako uspeli zmeniti, kdo bo kam odšel.

Z Majo sva bila tokrat spet skupaj, s taksijem pa smo se odpeljali visoko v bregove nad ozko dolino, ki se spušča v Medellin. Tam se razteza naselje z imenom La Sierra. Znana je po revščini in visoki stopnji nasilja. Ko je prišla prva skupina otrok, jih je bilo prav tako dobra polovica v zeleno-belih barvah. Če že ne v dresih, pa vsaj s pentljo v laseh ali pa z zapestnim trakom. V delavnicah so otroci odkrivali svoje dobre lastnosti in hobije, kar so tudi narisali (seveda z obveznim grbom nogometnega kluba), iz tega pa smo jim skušali pomagati, da so potegnili vrednote, ki so pomembne za dostojno življenje. Pravzaprav so vse delavnice tukaj zelo premišljeno organizirane in se nikakor ne končajo le z igro ali nekim ročnim izdelkom. Za tem je celoten pedagoški proces, ki vsaj koga izmed teh otrok potegne iz brezna revščine in nasilja …

Zastave vsepovsod ...

Zgodaj popoldne je že pošteno pokalo in vedno več hup je merilo svoje moči. Ko smo se po zadnji delavnici s tretjo skupino, v kateri so bili najstniki, poslovili in sedli na mini avtobus, se je začela prava drama: dobesedno vlak smrti. S polnim gasom po klancu navzdol, z nezmanjšano hitrostjo v ovinek brez ograje, čez ležeče policaje, ki jih je tukaj vsepovsod polno, smo leteli nekaj metrov … Maji je bilo na koncu že malo slabo, a ni bilo časa niti, da bi vdihnila, saj smo se držali z vsemi štirimi!

Okrašena ulica

Seveda so se lesene in zidane barake barvale v zeleno. Vsepovsod zastave, trakovi, baloni ali pa navadne zelene cunje … skoraj se mi je že dozdevalo, da so me grdo gledali, ker nisem imel na sebi nič zelenega. Ob postanku sredi brega sem opazil, da nekdo hiti na fasado (!) risat grb Atletica Nacional. Tudi neka kapelica z Marijinim kipom (ki sem jih v teh naseljih opazil kar nekaj), je bil odet s klubsko zastavo, da je Marijina glava komaj kukala v svet. Malo nižje je iz sosednjega mini busa iz vsake možne odprtine visela zastava, vsi pa so v zelenem kričali in tulili, da je bilo veselje gledati. A kaj kmalu sem se zgrozil, ko sem med navijači videl nekoga z gasilskim aparatom v naročju. Hm, mogoče pa bo skrbel za varnost, ko bodo prižigali bakle in še kaj hujšega … a malo dvomim …

Še Jezus in učenci so oblečeni v dres Atletica Nacional ...

Ko smo prišli v center mesta, smo se med vsem mogočim zelenim še uspeli prebiti do naslednje postaje ter sesti na mini bus za Ciudad Don Bosco. In da je mera polna, smo pred seboj zagledali skupino policistov, kar tukaj ni nič nenavadnega, saj jih je povsod dovolj in po mnenju José Luisa počnejo tri stvari: nič, nič in nič! Lučaj stran je ob cesti stala marica s široko odprtimi zadnjimi vrati, notri pa … velikanski zvočnik, zaradi katerega se je marica kar tresla!

Tako smo uspešno prišli v »varno« zavetje don Boskove ustanove, a miru to noč ne bo. Ne le, da je tudi naš breg ves odet v zeleno-črno, pokanje, streljanje in glasba so zamenjali (smogove) meglice, ki se po navadi valijo nad medellinsko kotlino. Mimogrede sem opazil, da bolj ko je ljudstvo revno, bolj izkazuje z vsemi možnimi sredstvi pripadnost »svojemu« klubu. Saj ni važno, da jutri ne bo šole in dela, če zmaga Kolumbija, tudi ni važno, kaj bo jutri na mizi, samo da danes teče pivo v potokih in se razširja vonj trave … rezultat pa bo podoben, če Kolumbija zmaga ali izgubi: spirala revščine in nasilja se bo vrtela naprej.

Zdaj se grem pozanimat, kdaj se tekma začne in kje jo je moč gledati ... pa saj bom tudi pri zaprtem oknu vedel, kako bo potekala :)