Pekel medellinskih barriov

V četrtek sem se znova priključil Sandri, Alejandri in Cielo v Carpinelu. S taksijem je pot najhitrejša in tako smo brez večjih težav prispeli po ovinkasti in ozki cesti visoko nad mestom do cilja.

Pravzaprav bi dan minil brez večjih pretresov, če ne bi obiskali mame s petimi otroki v njeni baraki … Tudi posebnega dela nisem imel. Dopoldne sta namreč prišla predstavnika »Prijateljev metroja« in s skupino 40 otrok izvedla delavnico, kako se kot udeleženci javnega prometa pravilno obnašati. Pravzaprav zanimiva tematika, ki je nisem zasledil nikjer drugje. Neke vrste bonton o čakanju v vrsti, pa o obnašanju na sredstvih javnega prevoza, o spoštovanju skupne lastnine (čečkanje in praskanje po površinah) … Medellin ima dve nadzemni metro progi, avtobusni sistem ter kar nekaj žičnic (še več pa v gradnji) z imenom metrocable, ki povezujejo visoko ležeča barakarska naselja in so poleg mini busov in taksijev povezani v javni prevozni sistem.

Tudi popoldanski čas je bil drugačen. Na mesečno srečanje so bili povabljeni starši otrok v našem programu in po začetnem obupavanju jih je nato prikapljajo kar 25, med mamami in babicami tudi mlad očka. Kot sem izvedel kasneje, je bil odziv nad pričakovanji, saj se jih v drugih barakarskih naseljih zbere le kakšna peščica … nekaj podobnega kot pri nas v Sloveniji. Tudi na tem srečanju je bilo govora o drogah in zaščiti otrok pred njimi. Seveda je realnost tukaj popolnoma drugačna, saj so droge, tako kot nasilje in spolnost nekaj povsem vsakdanjega in skoraj normalnega. Mame in očka so živahno sodelovali, si izmenjavali izkušnje in skupno ugotovili, kako pomembna je vzgoja, zgled ne le staršev, temveč tudi starejših bratov in stricev ter izobrazba.

Pred kosilom, ki ga imamo, tako kot vsakič, s seboj iz popotne torbe in smo ga pojedli kar na cesti, kjer je vsako minuto mimo pridrvel bus ali tovornjak z obilo izpuhov, smo obiskali omenjeno mamo.

Ozka steza in vzpon po stopnicah sta nas mimo mrkih pogledov pripeljala do barake, stisnjene med ostale tri ali štiri … Zidovi so iz tanke rdeče opeke, brez kakršnih koli ometov ali zaključkov. Kovinska vhodna vrata odstirajo pogled na tri prostore: v prvem je mešanica neke vrste kuhinje, dnevne sobe in ropotarnice z vsem mogočim, v drugem prostoru sem opazil posteljo, tretji prostor je zastirala zavesa … Električne žice so navešene na žebljih, voda se nahaja v vedrih in plastičnem sodu. Pločevinasta streha na tankih letvicah se je prilagajala sunkom vetra in zato grozljivo ropotala, luknje med opeko ter pločevino neučinkovito zastirajo kosi kartonastih škatel …

Bil sem v afriških in ekvadorskih barakah, a vseeno me je pretresla mizerija tega doma. Socialna delavka Sandra in psihologinja Alejandra sta se odzvali na prošnjo za pomoč. Mati je otroke spodila iz barake pred vrata na stopnice, nato pa se je začel pogovor. Hvala Bogu nisem razumel vsega, a še to, kar sem, je bilo zame preveč. Koliko trpljenja, prostitucije, nasilja, zadrogiranih otrok je že pretrpela ta mati z željo, da bi lahko vzgojila vsaj najmlajše otroke. V njenih izjokanih očeh sem videl brezup in zlomljenost in občudoval pogum priznanja in borbenost ranjenega leva. Zdi se, da je molitev, pomoč, reševanje kot kapljica, ki jo veter suva sem ter tja, preden pade v morje. Kaj narediti z otroci, ki so vsak trenutek izpostavljeni nevarnostim in nimajo prostega gibanja zaradi kontrol band? Odgovora ni …

In takih primerov je tukaj na deset tisoče! Zgodb in fotografij ljudi, za katere je za sedaj boljše, da niso objavljene. Tudi zaradi naše varnosti …