Comuna 13

Včeraj sva se s José Luisom, ki vasko nedeljo obišče in preveri delovanje centrov PATIO (center za otroke z ulice) in CAPRE (center za otroke in mlade, žrtve gverile) odpravila na kosilo v elitni del mesta. Ja, razlika je več kot očitna: urejena in čista okolica z bogatim rastlinjem, natrpane restavracije z dobrostoječimi meščani v izbranih oblekah, postrežba na visokem nivoju (saj veste, velik krožnik z majhnim kupčkom, okrašen z raznimi začimbami sem in tja :). Obiskovalci (vključno z otroci) se »znajo« obnašati, večinoma pa so tako vsi viseli na družbenih omrežjih …

Danes se je v centru Patio, kjer smo se zbirali zaposleni in prostovoljci, videlo, da je ponedeljek. Z Majo takorekoč do zadnjega nisva vedela, katera skupina naju bo blagovolila sprejeti medse na teren. Ko je koordinator Omar le uspel zorganizirati vse skupine in zamašiti vse luknje manjkajočih zaposlenih in prostovoljcev, naju je dodelil skupini, ki je odšla v barakarsko četrt El Salado, ki leži v predelu mesta, imenovan Comuna 13. Verjetno bralcu to ime ne pomeni nič, sam pa sem zastrigel z ušesi. Nekje v malih možganih sem imel shranjeno to komuno, ki jo v svoji knjigi Nevidne reči – vtisi in razmišljanja o kolumbijski družbi opisuje dr. Jernej Letnar Černič. Pred odhodom v Kolumbijo sem knjigo seveda prebral. Vsebina res ni potopisna, temveč analizira družbo v luči človekovih pravic in sprave, a zame je bila kljub temu kar malce »pesimistična«, verjetno zato, ker se loteva težav in problemov, ki jih počasi razumevam šele sedaj. Vseeno jo priporočam v branje, kdor želi celostno spoznati kolumbijski živelj.

Del Comune 13

Natrpani z materialom za delavnice smo se s taksijem odpravili v to četrt. Ko je bilo ceste konec, smo izstopili in se po betonskih stopnicah vseh oblik in dolžin počasi dvigovali v cik-caku med natrpanimi napol sezidanimi hišami in barakami, zbitimi iz desk, med katerimi dve nista bili enaki, pokritimi s pločevino. In kot že znano, z vsakim korakom je bil pogled na medellinsko kotlino lepši, pogledi v notranjost barak pa so razkrivali vedno večjo mizerijo.

Ljudska menza v cerkvi, namesto zakristije pa kuhinja

Pod vrhom pobočja barakarsko naselje zaključuje čudovit prostor z dokaj novo cerkvijo. A cerkev ne služi le bogoslužnemu namenu. Namesto zakristije je za glavnim oltarjem prizidek s kuhinjo, jedilnica pa je cerkev sama! Kolikor sem razbral iz dogajanja, cerkev in kuhinjo upravljajo neke sestre, ki gotovo nimajo karizme za ukvarjanje z otroci! 

Pri obeh skupinah otrok, dopoldanski in popoldanski, smo imeli podoben program: z Majo sva se najprej predstavila, nato pa sva otroke naučila bansa O banana in Hiška, ki sta že kar zaščitni znak naših odprav. Seveda v španščini. Sledila je delavnica, pri kateri so otroci barvali matematične enačbe. Namesto številk so bili krogci z navodili, v kakšni barvi naj bodo pobarvani. Otroci so se tako učili mešati barve in zraven še računati. Seveda sta obe skupini dobili topel obrok hrane v cerkvi, kamor so vseskozi prihajali na topel obrok tudi starčki in starke.

V omenjeni knjigi je natančneje zapisano, kaj vse se je dogajalo v Comuni 13, moj povzetek je le nepopolno razumevanje razlag voditeljice Marcele. Ko se je gverila usidrala na medellinskem podeželju zaradi varnega zavetja in odlične zemlje za pridelavo koke, je izgnala podeželsko prebivalstvo, ki je pribežalo v Medellin in se revno kot cerkvene miši naselilo v današnji Comuni 13. Nato je vojska razgnala gverilo, ki se je skrila v najrevnejša barakarska naselja, v Comuno 13. In ponovno terorizirala uboge prebežnike. Nato se je vojska spravila nad gverilo, ki se je skrivala v Comuni 13, nastradalo pa je seveda podeželsko prebivalstvo v barakarskih naseljih. In prav ta vojna je pustila nedolžne žrtve, invalide, nerazrešene probleme in hude travme medosebnega nezaupanja.

V oddolžitev za »vojno« škodo je država sosednji hrib spremenila v turistično »znamenitost«, kamor lahko turisti po tekočih stopnicah hodijo gledat revščino barakarskih naselij. Če to ni v nebo vpijoča krivica in dobesedni posmeh prebivalcem brez osnovnih življenjskih dobrin! Pomembno je le, da je Comuna 13 našla mesto v svetovnih vodičih … in ni čudno, da so bili med današnjimi otroci tudi gringoti …