Dediščina terorizma v Kolumbiji

Iz Majinega dnevnika

Včeraj popoldan je deževalo. Nevihta je bila tako močna, da je dnevno svetlobo zamenjala zatemnitev. Luč v sobi je slaba, zato mi tudi do branja ni bilo. Ima pa Suhi prenosni računalnik, ki je bil ravno napolnjen, zato sem malo brskala po spletu. Prejšnji večer, preden sem zaspala, so mi po glavi hodile čudne reči. Morda zaradi povišane temperature, morda zaradi tablet, kaj pa vem zakaj.

Ko smo se vračali z Balconesa, prostorne pristave nad Ciudad Don Bosco, kamor smo se za en večer, eno noč in en dopoldan odmaknili prostovoljci, je bilo še vse normalno. Z Balconesa sem se odpravila peš, prav tako tudi Suhi, le da sem jo jaz ubrala med pašniki, on pa po cesti. Ko sem prišla nazaj, sem mu vsa navdušena hitela pripovedovat, da je pot super in da jo še kdaj ponovimo. »Mislim da ne«, se je glasil odgovor, vsaj sama ne in ne po cesti, koder je šel Suhi. Začel je govoriti o zelo nevarnem predelu tik bo ograji Ciudad Don Bosco, o nekih bandah, o tem, da si tudi direktor Rafael ne upa voziti tu ponoči, čeprav je tu že kar nekaj časa, o tem, da so v Rafaela že trikrat uperili revolver … No, mogoče so mi zato po glavi hodile čudne reči. 

Pogled z Balconesa na Medellin

Kakorkoli, danes sem malo raziskala to področje. Virtualno seveda, saj me nič ne mika, da bi na lastni koži odkrivala kaj novega. Naletela sem na zelo zanimiv članek, ki ga povzemam po spletni objavi nacionalne kolumbijske vojske.

»Bila sem v petem mesecu nosečnosti, ko sem bila prisiljena v prekinitev. To je zahteval moj poveljnik. Peljali so me v 'bolnišnico', ki jo je imel FARC (Fuerzas Armadas Revolucionarias de Colombia). Tam je bilo še pet deklet, ki so bila prav tako prisiljena prekiniti ... Nisem mogla ustaviti joka, saj kar si ženska najbolj želi, je otrok … Ta, ki mi je to storil, je zver …«

To je leta 2005 pripovedovala komaj 17-letna Marta. Pripovedovala je še, da se je v treh letih naučila vse o poslovanju prometa s prepovedanimi drogami. Vse v režiji FARC-a. »Veljal je dogovor: jaz tebi koko, ti meni puško. Poveljnik in vodja je le sedel na svojem prestolu, mi pa smo pri tem nosili vsa tveganja.

V enem dnevu, kot ta, ki ga je opisovala Marta, so umorili pet otrok v brutalnih razmerah. Posmrtne ostanke še nerojenih otrok je FARC odvrgel v gozdove Vichada. FARC-ove bolnišnice so bile improvizirane. Higienski standardi so bili zelo nizki, zdravstveni ukrepi negotovi, varnost za izvedbo operacij in splavov pa nikakršna. Tako so mesečno ubili približno 150 še nerojenih otrok v posameznih »skritih bolnišnicah FARC-a«.

FARC je najdlje trajajoče gverilsko gibanje v Latinski Ameriki.

Mnoge ženske so morale prestati marsikatero krivico, saj jim je bila odveza že osnovna pravica do zdravja. Na terenu so morale opravljati spolne usluge, prisilili so jih v prekinitev nosečnosti ter k uporabi kontracepcijskih sredstev, ki niso dobra niti za zrelo žensko. Da ne omenimo, koliko žensk je med temi početji umrlo, saj niso mogle ustaviti krvavitev ali pa so njihova telesa utrpela drugačne zastrupitve.

11. februarja 2005 (pred dobrimi petnajstimi leti!) je mednarodna nevladna organizacija za zaščito otrok Save the Children v uradni izjavi zapisala, da je v Kolumbiji 14.000 otrok, ki se borijo v vojni ter poudarila, da je po Mjanmaru, Liberiji in Demokratični republiki Kongo, to četrta država na svetu z največ otroci vojaki.

Ti otroci so izpostavljeni številnim nevarnostim: izkoriščanju, zlorabi, razpadu njihovih ožjih družin, zdravstvenim težavam, pomanjkanju izobraževanja, mučenju in kaznim za njihovo neposlušnost, ki puščajo tako fizične kot psihične neskladnosti vse do njihove odraslosti. Marsikoga bo zagotovo pospremila tudi v njegov grob.

Danes ugrabitev otrok za vojskovanje obsojajo in preganjajo tako verske kot nacionalne in mednarodna skupnost. Ko mi je Suhi povedal, da se je direktor Rafael že trikrat srečal z revolverjem, me je spreletel srh, če se slučajno kaj podobnega dogaja še danes. Suhi, po moje, če se drživa pravil in reda, mislim, da bo šlo, kajne? Zato je boj z lokalnimi bandami še dandanes težak. Teroristične organizacije se zavedajo, da se z otroci da enostavno manipulirati, ni jih težko preoblikovati v pokorne sužnje in ker jih postavijo v prve bojne vrste, so »vojaške akcije« daljše, kar dodobra ugaja lokalnim bandam. Iste otroke uporabljajo tudi za izdelavo ročnih protipehotnih min. Vadijo jih mučenja, izurijo v vodnike kurirje, zadolženi so za razne nakupe, so kuharji, sodelujejo neposredno v spopadih in so usposobljeni celo za nadzor ugrabljenih državljanov.

Vir: www.ejercito.mil.co

Med vsemi mladoletnimi udeleženci oboroženih spopadov je 18% zagotovo takih, ki so nekoga že ubili, 60% jih je videlo uboj, 70% je takih, ki so videli razpadajoča trupla, 25% jih je videlo ugrabitev, 13% jih je sodelovalo pri ugrabitvi, 18% jih je videlo mučenje, 40% jih je vsaj enkrat streljalo na nekoga, 28% pa jih je bilo ranjenih.

Moj Bog, kaj vse se je dogajalo za stenami teh barak in hiš, ki jih gledam pred seboj? Mimogrede, tu imamo tak razgled na mesto, da bi marsikateri turist zanj plačal. Kaj pa v barakah za hribom, kjer ni razgleda? Kaj vse so počeli otroci in njihovi vrstniki, ki jih gledam vsak dan pred seboj? Kaj vse morajo pretrpeti tukajšnji salezijanci in drugi? Spomnim se, da sem nekoč na ta blog že zapisala, da revolucije ne morem narediti. Zato imam sedaj pred očmi dobrega Samarijana, ki se je ustavil pri pretepenem popotniku in mu pomagal. Kdor hoče, bo že razumel, kaj želim povedati ...

23. junija letošnjega leta, pred dobrim mesecem torej, sta kolumbijska vlada in uporniški FARC s podpisom dosegla dokončni dogovor o prekinitvi spopadov, ki je pogoj za mirovni sporazum. Kljub temu sama težko verjamem, da se bodo marksistični upori v Kolumbiji čez noč zaustavili. Še pred petimi leti je bila za glavo enega glavnih ideologov gverilskega gibanja FARC-a, Alfonsa Cano, razpisana pet milijonov dolarjev vredna denarna nagrada.

Povzeto po www.ejercito.mil.co