Kolumbijsko paberkovanje
Pred pol leta praktično nisem vedel nič o Pablu Escobarju,
pred dnevi pa smo se peljali mimo kraja, kjer je njegov grob in zato
priljubljena turistična destinacija. Escobarja, voditelja medellinskega
narkomafijskega kartela in enega najslavnejših mafijcev vseh časov, so ga leta
1993 ubili policijski specialci, čeprav naj bi se ustrelil sam.
Druga znamenitost Medellina pa je teološka: južnoameriška
škofovska konferenca (CELAM) je na svoji
2. konferenci leta 1968 v škofijskem semenišču, ki leži na nasprotnem bregu, sprejela
in potrdila ideje perujskega duhovnika Gustava Gutierreza o teologiji
osvoboditve.
Družbena razslojenost (tako imenovane socialne škarje) je
socialni greh ne le Medellina, temveč vseh mest Južne Amerike. Južni del in
center Medellina sta s svojimi problemi bogata, medtem pa se severovzhodna in
severozahodna pobočja dušijo v barakarskih naseljih. Direktor CDB pravi, da je
najhuje na severovzhodu, saj so tam samo škofijske župnije, ki ne morejo
zagotavljati kontinuitete poslanstva evangelizacij in vzgoje, kot to počnejo
redovne skupnosti na severozahodu, kjer je tudi CDB.
V Kolumbiji sta dve salezijanski inšpektoriji. Medellinska
šteje 130 članov, ki so razdeljeni v 20 skupnosti in imajo še več ustanov,
poklicev pa tudi ni dovolj za nemoteno delovanja. Zato se tudi v tej inšpektoriji
odločajo, kaj opustiti in kaj nadaljevati. Ekonom José Luis predlaga, da bi
polovica članov slovenske inšpektorije prišla na pomoč. Po moje bi jih kap, da
bi morali zapustiti svoja urejena gnezda. :)
Kolumbija je zanimiva po tem, da že od osemdesetih let ne
daje stalnega prebivališča in državljanstva Kitajcem. Zaveda se, da bi s
konkurenčnim kitajskim trgovanjem porušila krhko verigo malih trgovin, ki
dajejo preštevilnim Kolumbijcem vsakdanji kruh. Kitajci so zato dobrodošli le
kot turisti.
Med nami je tudi prostovoljec Mateo iz Venezuele. Katoličan
in navdušen nad socialističnimi idejami je zgrožen nad stanjem v svoji državi.
Seveda se strinja, da je vlada podržavila nekatera podjetja, ki so izkoriščali
ljudi in državo ter dobiček odvajali v svoj žep, problem pa je sedaj, ker
socialistična vlada, ki se drži na oblasti zaradi populizma in medijev, ni
znala ali hotela na vodilna mesta podržavljenih podjetij postaviti
usposobljenih ljudi za vodenje. Zato je vse po vrsti propadlo, od socializma do
elite pa je le korak, ki se je v Venezueli zgodil. Caracas je postal
najnevarnejše mesto na svetu, saj vsak teden v spopadih preživetja in moči umre
več kot 700 ljudi!
Vrnimo se v Kolumbijo, ki se nima za andsko državo, čeprav se Andi
začnejo začnejo v tej državi. Tri gorske verige Cordillera Occidental, Cordillera
Central in Cordillera Oriental se
združijo v Andsko Kordiljero, ki se nadaljuje skozi vso Južno Ameriko. Medellin
leži v kotlini med zahodno in centralno Kordiljero.
Če je Ekvador poznan po mnogih etničnih skupinah, imenovanih
indígena, pa v Kolumbiji domorodcev s
kakimi pravicami, svojim jezikom in običaji skoraj ni oz. niso priznani. V
španski osvajalci so domorodna ljudstva na področju Kolumbije tako rekoč
uničili, za nadaljnji razvoj pa pripeljali novo delovno silo – afriške sužnje. Kolumbija
je danes južnoameriška dežela z največ prebivalstva afriškega porekla. Delijo
se v dve veji. Prvi so potomci afriških sužnjev, ki so se razpršili po deželi
kot sužnji in prevzeli nastajajočo kolumbijsko kulturo in običaje in so danes
del kolumbijske družbe. Druga skupina pa so potomci pobeglih sužnjev, ki so se
preko gora zatekli v gozdove ob tihomorski obali in še danes sestavljajo
posebno skupino afrokolumbijcev, saj so ohranili svoj jezik, navade in običaje
afriškega življenja.
Po ocenah direktorja CDB Rafaela je kolumbijska družba zelo zapletena in Kolumbijci so posebni in naporni za razumevanje, a vendarle zelo gostoljubni. Sam se spominja, da je še pred dvajsetimi leti, ko je kot mlad salezijanec v Patiu, v centru Medellina, delal z otroci z ulice, je vsako noč okoli zavoda na ulicah spalo po več kot 100 otrok! In seveda je bil boj za socialne in človekove pravice otrok hud, zato so mu bande kar trikrat uperile revolver v glavo … a kljub temu je neustrašen tudi danes in karizmatično vodi CDB.
Po ocenah direktorja CDB Rafaela je kolumbijska družba zelo zapletena in Kolumbijci so posebni in naporni za razumevanje, a vendarle zelo gostoljubni. Sam se spominja, da je še pred dvajsetimi leti, ko je kot mlad salezijanec v Patiu, v centru Medellina, delal z otroci z ulice, je vsako noč okoli zavoda na ulicah spalo po več kot 100 otrok! In seveda je bil boj za socialne in človekove pravice otrok hud, zato so mu bande kar trikrat uperile revolver v glavo … a kljub temu je neustrašen tudi danes in karizmatično vodi CDB.
Komentarji
Objavite komentar