Meditacija v troje

Nedeljsko popoldne, polno jesenskega sonca, je vabilo na plano tudi največje zaspance in delopridneže. Če pa se človek znajde v prijetni družbi, ki ti povrne vsaj nekaj človečnosti, ki se tako rada vpije v samostanske stene kot najstrahotnejša plesen, saj išče izhoda in svobode, potem je vsak dvom o čistosti srca in duše odveč. Seveda nikoli za pravega dvomljivca ...
Prijetno udomačen in poln ustvarjalnega nereda, na zunaj nekoliko otesan Ticijin avtomobil je zapeljal na avtocesto proti Dolenjski. Iz zaneseljivega vira sem namreč izbrskal prvega od 50 neznanih in manj znanih slapov Slovenije. To so slapovi Košce v bližini Višnje Gore.
Poznojesenske barve so žalostne, zbledele, polne pridiha hlada in smrti. Šele sonce jih ogreje in naredi prijetno tople kot rokavice in šal, ki obdajajo naše telo. Enolična pokrajina se ob dotiku žarka nežno zgane, nato pa utone nazaj v sivino mraka, izmučena od življenja. Človeški smeh je pregnal mrak, ko smo stopili na kolovozno pot, bolj ali manj neučakani, kje je slap in kod teče voda. Iskal sem vsaj nekaj življenja. Vsaj kakšen gib med suhimi zaplatami listja, ki so postajale večje in večje. Kje so leta, ko smo listje zgrabili na kup in se metali vanj?
Prisluhnil sem prav posebni glasbi: glasbi listov, glasno šelestajočih pod nogami, ki so tvorili prav posebno melodijo svojemu Stvarniku, za katerega so dali življenje ... kljub navidezni odpadlosti pa dobivajo prav posebno nalogo. Postali so svileno lahka odeja za zemljo. Da ji zadržijo vsaj malo toplote, da ji pokrijejo rodovitne pore, ki so kakor pljučni mešički, skozi katere je povezana z nebom.
V mavrici ni potrebno iskati barv, ker kar prekipevajo med seboj. A toliko bolj zanimivo je iskati barve v tej jesenski sivini. Kako izstopa vijolično zeleni list med posušeno rjavino! Kako se postavlja zeleni deblič in grabi vso svetlobo, kar je še je v tej vedno večji noči! Vijolična cvetlica je razcvetena bolj kot tulipani v cvetličnem parku zgodaj spomladi. Majhne pikice barv razgibajo enoličnost.
A dajmo se malce podvizati, saj smo prišli šele čez prvi klanec. Medtem ko s Polono drživa strumen korak, se Tici zgublja med listjem (pa ne zaradi majhnosti, da ne bo pomote!). Namreč vizualne storitve, ki se bohotijo k temu suhoparnemu tekstu, so njene.
Ni je prave slovenske poti, ki ne bi vodila čez potok, speljana po ozki brvi. Tudi nas je pot peljala prav na brv, ki jo opasuje lesena ograja. Sledila ji je nova in še ena in še ena ... Korak ali dva in nadaljevali smo ob nalepšem simbolu življenja, tako živem, tako urnem, tako hladnem, da te gotovo prizemlji. Melodija šumečega listja se je zlila z tisto vodno, ki je igrala na melodije tolmunčkov, slapov, curkov in brzic.
Kako zanimiva pokrajina, katere pot se stopničasto zajeda v hrib, kjer otroci veselo plezajo iz stopnice na stopnico. Seveda se je družina pred nami že pripravljala na odhod, medtem ko smo sami prišli do glavne atrakcije, slapa, ki ga težko tako imenujemo. Čez mahovite skale se je voda izubljala v mehki podlagi in curljala v tisoč nitkah kakor odteka voda perilu, ki ga je perica potegnila iz čebra na vrv. Kako se Božja stvaritev spretno izvije vsakemu objemu, vsaki oviri in hiti po dolgi poti nazaj k njemu v nebo ...
Tudi sami so se skobacali po stopnicah nad slapič in pridrsali do izvira. Stojiš na cilju, pri viru, pri začetku, a to je tudi konec, cilj, ko ostane le še ljubezen. Če sveti Avguštin pravi, da je nemirno naše srce, dokler se ne umiri v Bogu, me skrbi, če bomo takrat še čutili svoje srce. Ali ni pot tista, ki te pelje naprej, kaj ni hrepenenje tisto, ki poganja naše misli in dejanja, kaj ni cilj pred nami tisti, ki nas vabi. Le kaj se bo zgodilo, ko in če pridemo na večni cilj. Res je človek le ustvarjeno bitje, da bo Bog izpolnil naša hrepenenja in nas potešil, ko bomo na cilju, ozirajoč se na najčudovitejše, najtežje, slabe, težke in še kake poti, po katerih hodimo danes.