Visoka pesem, ki nima meja

Eden redkih večerov se je zgodil pred časom, ko sem imel odprta usta, a nisem mogel izreči ničesar. Verjetno bi se slišalo naivno, če bi zapisal, kdo ne pozna zbora Perpetuum Jazzile, ki so mi odprli usta in srce. A biserov pač ni metati svinjam in tudi trikratno polna dvorana Cankarjevega doma še ne zaobjame vseh ljudi. Na veliko srečo sem se s prijatelji znašel med tistimi redkimi, ki si pustijo odpreti usta in srce. Vokalna ekstaza, kot se je zbor sam poimenoval, je navdušil. Tudi njihovi gostje, švedska vokalna skupina The Real Group me je prevzela. Kot vse v dvorani. Ali skoraj vse.
V parterju so se pojavljale znane osebnosti, pa ne tiste iz politike ali Cerkve. Pač poznani ljudje, ki imajo radi nekaj za dušo. Tudi okoli nas na prvem balkonu se je nabralo polno mladih. Spredaj dva, ki sta koncert izkoristila za intimno poležavanje drug po drugem. Vsaj pogleda nista zastirala. Še bolj resen par na levi, ki je v strokovni štajerščini dokaj zadržano pozitivno ocenjeval nastop. Kot da bi bili na tekmovalnem festivalu. Stevardese (se tako imenuje) Cankarjevega doma so naredile kar nekaj sprehodov, a niso odvzele nobenega fotoaparata, mobitela in drugih snemalnih naprav, ki so pridno razsvetljevale ozračje in s tem dodatno pričarale čarobno ozračje zvoka in svetlobe, ki sta se prepletala v dvorani (za to pa so prijatelji, da lahko tudi vizualno dopolnim tole pisanje :)
Raje bi pisal o petju obeh skupin, a kaj ko zanje ne najdem opisa. Kaj takega lahko le slišiš in se čudiš. Glas, ki te dvigne in ponese iz tolikokrat dolgočasnega vsakdana. Glas, ki te razveseli, glas, ki te pripravi k molitvi. A kaj ko se zdi, da tega ne znamo ali nočemo pokazati ... v nabito polni dvorani, kjer nas je vokalna ekstaza bombandirala, že ni zgledalo tako ... a bilo je vseeno nepozabno.