Salezijanski dopust

Po dolgih razmislekih, še prej pregovarjanjih in neskončnih debatah sem odšel na čisto pravi dopust. Med salezijanci tako zaželjena, a po don Boskovo neizvršena beseda, saj bomo počivali v nebesih. A po naših pravilih in predstojnikovih navodilih beseda, ki naj bi meso postala, saj moramo vendarle skrbeti za svoje zdravje in sposobnosti, da bomo lahko še dolgo salezijanili po tem ljubem svetu ...
In iz tega razloga sem se podal na dopust - k salezijancem! Ker so razsejani po celem svetu in ker jih nekaj še poznam iz predlanskega vrhovnega zbora v Rimu, od koder so me vztrajno vabili, res ni bilo težko izbirati, kako in kaj. S prejateljema na obisk k prijateljem, kam pa drugam. Pogledat, kako delajo, kako živijo in kako se imajo.
Na tem dopustu se nisem spočil, nisem "odklopil", temveč sem se "priklopil" in polnil baterije srca in duha ... Drug svet, druga kultura, druga miselnost so mi bili sicer že domači, a v pristnem okolju toliko bolj izvirni, prepričljivi in zanimivi.
Da ne naštevam salezijanske prijaznosti in ustrežljivosti, ki jima ne morem najti primerjave. Edino lahko rečem hvala za to lepo izkušnjo salezijanskega dela in življenja sobratom salezijancem Jose Luisu, Rafaelu in dr. Oscarju na drugi strani morja ...