Na realnih tleh

Začetek uradnega zasedanja je bil res slovesen: v prvih vrstah velike dvorane Salesianuma so se bleščale rdeče in vijolične kapice, sobratje so slovesno zasedali svoja mesta, celo sam sem si zavezal kravato. Tako slovesno se je dogajalo odprtje 26. vrhovnega zbora. Kljub salezijanskim kardinalom (razen dr. Rodeta seveda) in škofom je imel glavno besedo vrhovni predstojnik Pascual Chavez, ki je že v dolgem uvodnem nagovoru nakazal, kakšno bo njegovo poročilo. "Naša DNK je ista kot don Boskova in naši geni so zato delovanje za odrešitev mladih, zaupanje v moč vzgoje, sposobnost združevanja različnosti, predvsem mistika don Boskovega gesla 'Daj mi duše' in asketika nadaljevanja gesla 'vse drugo vzemi'."

Pozdravila nas je tudi vikarija vrhovne matere sester Hčera Marije Pomočnice Antonie Colombo, še bolj udaren pa je bil pozdrav svetovnega koordinatorja Združenja salezijancev sotrudnikov: "Ali znamo danes prepoznavati Gospoda v mladih, kot je to uspelo don Bosku? Mogoče bi danes Jezus govoril: Bil sem begunec in me niste sprejeli, bil sem musliman in me niste spoznali kot brata, bil sem mlad odvisnik od drog ali HIV pozitiven in mi niste pomagali, bil sem homoseksualec in ste me obsodili, bil sem ločenec in ste me zavrnili ..."

S hvaležnostjo smo prejeli tudi pismo papeža Benedikta XVI., ki ga je v njegovem imenu prebral kardinal bibliotekar in arhivar svete Rimske cerkve, msgr. Rafael Farina. V njem papež vabi delegate, naj bodo velikodušni sodelavci svete Cerkve. Dotaknil se je pomanjkanja poklicev v Evropi in severni Ameriki in povabil pokrajine Azije, Afrike in Južne Amerike, naj v svoji rodovitnosti pošljejo misijonarjev v sekulariziran svet. Na srce nam je položil skrb za poklic salezijanca laika, saj bi brez njegove navzočnosti salezijanska družba izgubila izvirno karizmo. Tretji veliki poudarek pa je namenil Salezijanski papeški univerzi in Fakulteti za vzgojne znanosti z oddelkoma za mladinsko pastoralo in katehetiko, ki edina med papeškimi univerzami razvija tako pomembno znanstveno panogo, katere sadove Cerkev danes še kako potrebuje.

Slovesno odprtje se je nadaljevalo pri kosilu. Ker smo bili vsi pod vtisom pozdravnih govorov, je tudi pogovor večinoma tekel na to temo. Slovaški inšpektor Štefan Turansky je pojamral, da ga različne inšpektorije prosijo za sobrate. In zaključil: "Če bo šlo tako naprej, potem je najboje, da kar začnemo delati sinove, da nas bo dovolj!"

No, šalo na stran, popoldansko poročilo vrhovnega predstojnika (objavljeno v dveh zajetnih knjigah) nas je postavilo na realna tla. Tudi besed ni izbiral. Ko nas je "naučil" brati statistične podatke, ki povedo vse, bi človek najrajši kričal v nebo od bolečine, ki si jo sami zadajamo. Torej nas upravičeno vabi k izvirom, k don Bosku. Tudi vse, ki tole prebirate, prosim za molitev ali dobro misel, da bom najprej sam kot salezijanec zmogel bolj jasno gledati v prihodnost in mogoče dodati kamenček v mozaik don Boskovega dela.

Imeli smo indijske večernice. Lahko si predstavljate mlado Indijko, kako pleše in dviga svoje roke s kadilom (no, med večernicami je seveda ni bilo), mi pa s piskajočimi glasovi odpevamo: Vande saccidānandam vande vande saccidānandam vande! To je bil odpev v sanskrt jeziku. Prošnje pa so si sledile v sledečih indijskih jezikih: marathi, gujarati, konkani, hindi in kannada. Zame je bilo vse enako!