Odkritje
Dopoldan smo izvolili še poročevalca in tajnika naše komisije. Češki delegat Jan je kar "ukazal", da glasujemo za Stjepana Bolkovaca, nekdanjega hrvaškega inšpektorja, zdaj odgovornega na svetovni ravni za slezijance sotrudnike. Prav zabavali smo se, ko je inšpektor Velike Britanije Michael Winstaley v svoji lepi angleški italijanščini prebiral glasovnice: Bolkovač, Santilli, Bolkovač, Bolkovač, Mančini, Santilli, Bolkovač, Bolkovač ... na koncu se je slišalo kot da bi poslušali nogometnega reporterja, ki sledi žogi pri podajah! Seveda smo ob imenu Bolkovač vedno glasneje navijali vse do konca prebiranja glasovnic. Stejpana smo tako ganili s svojim navijanjem, da je spontano vstal in se zahvalil, da bo vesten poročevalec naših predlogov in idej. Šele tedaj ga je predsednik komisije Ortiz utišal, naj počaka, saj je treba prešteti število glasov in "uradno" razglsiti rezultate glasovanja. To je bilo smeha. No, vseeno je dobil zadostno večino in postal poročevalec. Zahvale pa kljub našim zahtevam ni več ponovil!
Ob prihodu v cerkev sem "zgrožen" odkril, da so se mi uresničile predstave iz poslušanja indijskih napevov pri večernicah. Resnično sta ob vhodu stali dve prikupni Indijki v slovesnih oblačilih in vsakemu na čelo narisali rdečo piko! Si predstavljam koga pri nas, ki bi se verjetno obrnil ... no, najprej ti napacajo oranžno barvo (lepilo?) nato pa iz drugega lončka še rdečo piko.
To pa sploh ni bilo vse! Sveto mašo so oblikovali sobratje iz inšpektorije Bombaj (Mumbaj), ki se po novem imenuje spet nekako drugače, vodil pa jo je salezijanski škof iz Civitavecchie mons. Carlo Chenis. V roke smo dobili indijske pesmi in odpeve, kot lahko vidite na slikci. In to smo peli. No, indijski sobratje so rekli, da lahko mrmramo, če ne znamo brati ... to smo radi storili! In vse štiri Indijke so pridno "kadile" in se smukale okoli oltarja.
Kljub svoji raztresenosti sem si zapomnil misel iz škofove pridige: poklicani smo, da se posvečamo ubogim in modrim, namreč v jaslice so se Novorojenemu prišli priklonit pastirji in modri. Ti dvoji so priznali Jezusa, prvi so hrepeneli po Odrešeniku, drugi so ga spoznali v svojem iskanju resnice ...
Da ne pozabim, tiste Indijke so sestre HMP. Da je bil greh večji ...
Popoldne sva se z inšpektorjem odpravila na "izvidnico" k katakombam sv. Kalista in pokukala tudi v skupnost sv. Tarzicija. Tja bomo namreč tudi "uradno" poromali na grobove vrhovnih predstojnikov ... Prvič sem videl velikansko čredo ovac, ki se je pasla tam naokoli. In to sredi Rima! Kot da bi bil na Zatrebaču v Črni Gori!
V generalni hiši pa sem odkril še kakšne druge prebivalce. Verjetno jih imajo za ustvarjanje domačega ozračja ...
Ob prihodu v cerkev sem "zgrožen" odkril, da so se mi uresničile predstave iz poslušanja indijskih napevov pri večernicah. Resnično sta ob vhodu stali dve prikupni Indijki v slovesnih oblačilih in vsakemu na čelo narisali rdečo piko! Si predstavljam koga pri nas, ki bi se verjetno obrnil ... no, najprej ti napacajo oranžno barvo (lepilo?) nato pa iz drugega lončka še rdečo piko.
To pa sploh ni bilo vse! Sveto mašo so oblikovali sobratje iz inšpektorije Bombaj (Mumbaj), ki se po novem imenuje spet nekako drugače, vodil pa jo je salezijanski škof iz Civitavecchie mons. Carlo Chenis. V roke smo dobili indijske pesmi in odpeve, kot lahko vidite na slikci. In to smo peli. No, indijski sobratje so rekli, da lahko mrmramo, če ne znamo brati ... to smo radi storili! In vse štiri Indijke so pridno "kadile" in se smukale okoli oltarja.
Kljub svoji raztresenosti sem si zapomnil misel iz škofove pridige: poklicani smo, da se posvečamo ubogim in modrim, namreč v jaslice so se Novorojenemu prišli priklonit pastirji in modri. Ti dvoji so priznali Jezusa, prvi so hrepeneli po Odrešeniku, drugi so ga spoznali v svojem iskanju resnice ...
Da ne pozabim, tiste Indijke so sestre HMP. Da je bil greh večji ...
Popoldne sva se z inšpektorjem odpravila na "izvidnico" k katakombam sv. Kalista in pokukala tudi v skupnost sv. Tarzicija. Tja bomo namreč tudi "uradno" poromali na grobove vrhovnih predstojnikov ... Prvič sem videl velikansko čredo ovac, ki se je pasla tam naokoli. In to sredi Rima! Kot da bi bil na Zatrebaču v Črni Gori!
V generalni hiši pa sem odkril še kakšne druge prebivalce. Verjetno jih imajo za ustvarjanje domačega ozračja ...
vesela sem da tudi v tako oddaljenih krajih najdete domačnost(kokoši, ovce....)
OdgovoriIzbrišizaenkrat vse
pa lp v italijo
upam da se kmalu vidimo
Počutim se kot na Bistrici ... hvala za domačnost!
OdgovoriIzbrišia to misliš na "kure"??
OdgovoriIzbrišiMislim na navadne domače kure in nič drugega!
OdgovoriIzbrišino sj jst tut
OdgovoriIzbrišipa lp do 4.4.
ko sem se "resno" nasmejal ob izvolitvi Bokaovca, sem spodal mislil, da boste v rimu res klali velikočno jagnje, potem ti pa vmes pridejo kure, to je moja sorta. Perutnina...
OdgovoriIzbrišiOj Zatrebač... Torej ko grem naslednjič tja gor naj se počutim kot v Rimu?
OdgovoriIzbrišiSuhi, povej, ali si bil dobra "tarča" z rdečo piko na sredi čela?
OdgovoriIzbrišiPa Indijke, so fejst "kadile".. no mislim...?
No, na Zatrebaču si bolj težko predstvljam, da bi pomislil na Rim, mogoče se ga bom spomnil po čredah ovac :)
OdgovoriIzbrišiO indijskih pikah sem pa že dovolj napisal ...