Gostujoče pero

Iz Majinega dnevnika

Po zame norem tednu, pred tem »novem« in malo drugačnem mesecu, je bila tale Črna Gora kot češnjica na torti. Marka sem vprašala, če mi dovoli, da pred odhodom domov nekaj malega napišem za njegov blog.

Sicer ne vem točno, kaj vse želim povedati, pa naj bo prvo in najpomembnejše: hvala. Hvala Suhiju, Viktorju, Janezu, Noshu in sestrama. Pa še komu.

Ah … Toliko je stvari. Čudnih, lepih, zastrašujočih, veselih, zanimivih … vsega. In ljudje na vse gledamo različno. Vsak po svoje. Zdrava pamet, odprtost, širokoglednost ter razgledanost lahko človeka stanejo. Človek s temi lastnostmi prevzema veliko odgovornost. In četudi to včasih ni pošteno, tako pač je.

Poznam črnogorsko gostoljubnost, a me kljub temu vsakič znova navduši in na nek način prevzame, ker bi se iz »tega« lahko končno že enkrat nekaj naučila, pa se še nič. V soboto zvečer smo bili na večerji pri Tini in Antonu. Miza se je šibila od samih dobrot. Anton je praznoval obletnico ugrabitve. Ne čudite se. Dan, ko je ugrabil Tino in s tem »simbolično« pokazal, da bo postala njegova žena, nosi večji pomen kot obletnica poroke … Dolga zgodba. Taka ugrabitev ni tako nedolžna zadeva, kot se morda bere tule. Ob malesorski tradiciji in kulturi jo brez zgoraj omenjene širine človek težko razume.

Marko in Viktor sta mi v teh dneh pripovedovala mnogo stvari. O Albancih, Makedoncih, o kulturi in veri … Kljub temu, da med nami ni niti tisoč kilometrov razdalje, da smo del zgodovine nekoč preživeli skupaj, da imamo še danes določene vzporednice, sem prepričana, da se niti 2 od 10 vrstnikov, ki živi(m)o »zahodnjaško« življenje, ne sanja, kako je tu – manj kot tisoč kilometrov stran. Toliko torej o širini.

Paju kapo dol. In njegovi družini tudi. Tudi pri njih se miza šibi …

Če povežem vzporednice nekaterih prej omenjenih lastnosti z uporabo sodobnih socialnih omrežij, iz prve padem izpit. Je pa zaradi tega nastala v Črni Gori dobra »štorija«. Ta mladi so mi v soboto zvečer vprašali, če gremo skupaj na pivo. A se nismo dogovorili ničesar. Ne kje, ne kdaj, ne kam … zato sem si mislila svoje. Seveda gremo, je bil moj odgovor. Z nasmehom, ki je sporočal, da se bom že vrnila v Slovenijo, še preden se bodo ponovno spomnili izrečenih besed.

Čeprav me je preko socialnih omrežij težko najti, pa se vseeno da. Poznate risanko Marcelino, kruh in vino? Nekaj takega sem jaz v Podgorici, kadar sem pri salezijancih. Kdor ni poskusil, ne more vedeti, kako je. Tudi če opisujem in pripovedujem o tem, to ni to ...

V ponedeljek sem zamujala na večerjo. Razlog: tečaj španščine v pripravi na Kolumbijo, ki ga izvajajo v salezijanskem šolskem centru. Neverjetni so tule dol. Večerjati so začeli so brez mene, nakar se jim pridružim tudi sama. Ta mladi so v tem času klicali Viktorja in ga vprašali, če se jim hočem pridružiti zvečer, ko gredo na pivo. V bistvu so mi naredili uslugo, da tega ni bilo potrebno spraševati meni. Lahko si mislite, da me je oblila rdečica. Ker nisem upala takoj odgovoriti, sem nekako izpod čela pogledala Marka. Že vnaprej sem vedela njegov odziv, ne glej mene, dovolj si stara in ti si vabljena, ne jaz. Noshev nasmeh med vsemi zmaga, Viktor pa je čakal moj odgovor. Po njegovem pojasnilu, da so ta mladi vredni zaupanja, sem le odgovorila, da jih ob 20.00 čakam tukaj, v centru.

Viktore, kad jo vrtimo kući? Do kad ima dozvolu? Meni pa nerodno, kot da grem prvič na pivo v Črni Gori … ta mladi so tu dol drugačni, niso taki kot pri nas, ampak niso slabi, še zdaleč ne …

S Suhijjem sva vsak dan malo prošetala. Po stari, dobri Podgorici in njeni okolici. Po železniških tirih in mostovih, med zastarelimi in še delujočimi vlaki, med domačini, po goricah, med kamenjem, vse do Dajbab in Kakarcke …

Ah …