Don Boskove stvari: sončna ura

Od svojega nastanka se nahajam na steni notranjega dvorišča semenišča v Chieriju. Spomnim se dveh bogoslovcev. Po njunih pogledih, polnih življenja, sem sklepala, da sta nova. Živahno sta se menila, se urno sprehajala, veliko krilila z rokami in se smejala. V njiju ni bilo sledu strogosti, ki se je sicer zrcalila na obličjih njunih sošolcev, še posebno starejših.

Nenadoma sta se ustavila pred menoj. Povzdignila sta pogled in me nekaj minut opazovala. Eden izmed njiju, neki Janez Bosko, je na glas prebral izrek na mojem podnožju: »Afflentibus lentae celeres gaudentibus horae.« Samozavestno ga je prevedel: »Žalostnim počasi, veselim pa hitro ure tekó.« In zaključil: »Zato bodimo vedno veseli, tako bo čas hitro minil.« Zasmejala sta se, in sicer tako močno, da so ju nekateri starejši sošolci ošteli.

V naslednjih šestih letih ni minil dan, da mi mladeniča ne bi namenila pajdaškega pogleda. S svojim preprostim a modrim napisom sem ju spominjala, da naj na svoji poti življenja sejeta semena veselja.

Seveda mi je k srcu prirastel predvsem Janez Bosko. Razpoznaven je bil po svojih kodrastih laseh. Vsi v Chieriju so ga prepoznavali po tej njegovi lastnosti in ko se je iz semenišča odpravil v stolnico, so njegovi mali prijatelji takoj pritekli k njemu ter vzklikali: »Kodrasti bogoslovec.« Do konca njegovega življenja so ga njegovi najdražji prijatelji prisrčno klicali don Béro (don Jagenjček).

Vedno se je znašel v središču veselja. Najlepše ure, ki sem jih kdaj koli odmerjala, so bile tiste, ko sem zvedela, da je tisti mladi bogoslovec, zdaj že duhovnik, brez predaha podarjal nasmehe in ljubezen nesrečnim mladim, polnim grenkobe, saj jim je življenje vzelo vse. Ko sem slišala, da so mu nadeli vzdevek »svetnik veselja«, je moj kazalec veselo poskakoval (a le ponoči).

Minilo je že mnogo let. Čas se je sicer z mano grdo pošalil, a ko so me restavrirali, ponovno opravljam svoje poslanstvo in odmerjam čas. Od časa do časa prihajajo na obisk skupine, ki se pohvalijo, da so nasledniki tistega bogoslovca. A le malo se jih ustavi pod mano in skoraj nihče ne razume mojega napisa. Pa tako rada bi pokramljala, pravzaprav vsem na ves glas kričala o sporočilu veselja, ki me vsak dan spomni na tistega Janeza Boska.

José J. Gómez Palacios