Mesto povezovanja in sejmov

Kot se za velemesto spodobi, je kljub revščini barakarskih predmestij polno prestiža in dogodkov vseh vrst. Da se oblasti trudijo urejati življenje, se vidi tudi po javnem prevozu. Sicer počasi, a omrežje nadzemnih metrojev in kabinskih žičnic se širi. Dve liniji nadzemne železnice povezujeta sever in jug ter center in zahod, 5 kabinskih žičnic pa povezuje strma mestna obrobja z metro linijami. Najbolj pa bode v oči (ali pa boža dušo, kakor vzamemo), da podjetje, ki upravlja javni prevoz, izredno skrbi za čistočo. Če je večinoma povsod videti (vsaj ostanke) smeti, jih na progah javnega prevoza ni. Še več: postaje nadzemne železnice so tako čiste in dišeče, kot bi se sprehajali po kakšni bolnišnici! Seveda se med potniki redno sprehajajo čistilke in drgnejo zloščena tla … Vse kaj drugega pa so minibusi, s katerim potuje velika večina (revnejšega) prebivalstva …

Priprave na praznik Feria de las flores

Da Medellin ni od muh, kaže tudi dejstvo, da je center festivalov in sejmov. In to ne kar takih. Medellin je menda na južnoameriškem kontinentu nekaj podobnega za modne smernice kot Milano za Evropo. Priznam, nisem se (in se verjetno tudi ne bom) šel sprehajat po mestnem centru, da bi videl to čudo od mode, se je pa pred dobrim tednom odvil sejem mode, o katerem so mi pripovedovali in se pohvalili, da privabi veliko turistov …

Medellin pa se lahko pohvali s še enim zelo izvirnim festivalom. Imenuje se Feria de las flores, praznik cvetja. Ja, spominja na laško Pivo in cvetje, le da ta tukaj poudarja cvetje, čeprav tudi piva ne manjka. Tudi po obsežnosti in namenu je popolnoma drugačen. Različni dogodki festivala se vrstijo že 10 dni pred velikim finalom, ko medellinske ulice zasedejo povorke cvetja.

Tudi mladi navdušeno sodelujejo ...

A bolj zanimivo je ozadje. V soboto je naju z Majo José Luis odpeljal na večerni izlet v eno izmed vasi, ki ležijo na planotah kakih 2.600 metrov visoko na vzhodni strani Medellina. Dobro uro vožnje oddaljena vasica Santa Helena je pravo nasprotje velemesta: rodovitna zemlja, večerni hlad, pašniki in nizke hiške, skrite med hribi in evkaliptusovimi in bambusovimi gozdovi.

Pripeljali smo se na dvorišče neke domačije, kjer smo parkirali, nato pa se sprehodili čez vas, ki je bila vsa spremenjena za sprejem gostov. Še najbolj me je spominjala na kakšno vaško gasilsko veselico. Ob cesti so stale stojnice z razno kramo, slamniki in pončoti. Vmes je z domačih šankov zadišalo po dobri malici, ki jo tukaj sestavljata arepa in kos pečenega mesa.

In kaj smo tukaj pravzaprav odkrili? Lahko smo si v živo ogledali priprave na praznik cvetja in povorko. Ljudje tukaj celo leto živijo za ta praznik, ki je uvrščen v kulturno dediščino Kolumbije. Skozi leto gojijo ne vrtove, temveč polja cvetja, ki se razcvetijo prav pred praznikom in ga nato uporabijo za pripravo razno raznih skulptur iz cvetja. Ker gre tudi za priznano tekmovanje, je vloženega veliko truda in izvirnosti.

Ob ogledovanju in razlagah sem počasi razumel tudi pomen cvetnih vencev na nekakšnem stolu, ki si ga nato oprtajo na rame in se v povorki razkazujejo kot kakšni pavi. »Nosilni« stoli izvirajo iz kolonialnih časov, ko so ali sužnji na svojih hrbtih v začetku prenašali nepokretne ali bolne gospodarje iz tukajšnjih pristav čez strmo hribovje globoko v mesto Medellin in nazaj. Kasneje se je pojav razvil v »taksi« nošnjo, ki so jo opravljali tudi drugi, ne le sužnji. Seveda nošnja ni bila štuporamo, kot jo poznamo pri nas, ampak je gospodar sedel na stol, oboje pa si je suženj oprtal na hrbet in ga s pasom prepasal čez svoje čelo. Tako je suženj gledal naprej, gospodar pa nazaj. Kasneje so na takih stolih začeli prenašati še raznorazno blago, danes pa je od vsega tega ostala folklora nošenja cvetličnih vencev, tudi takih ogromnih, ki v premeru merijo več metrov.

Prijazni vodič, sicer domačin in učitelj v salezijanski šoli, se je zelo trudi s svojo angleščino, nam je predstavil pol žlahte in znancev, ko so hiteli pripravljat aranžmaje za festival, povabil nas je tudi v svojo hišo, ki se je prav tako spremenila v veliko delavnico. Na koncu smo si še potešili lakoto in žejo, a kljub gostoljubnosti nismo odšli v rožicah …

Kaj je to? Možic s slušalkami?

Pri povorki sodeluje vsa družina.

Iz cvetja narejen simbol leta usmiljenja.

Primer nosilnega stola iz kolonialnih časov.