Felipe*

Iz Majinega dnevnika

Zgodilo se je v barriu Bello Oriente. Felipeju se je popolnoma zmešalo. Prijel je vrečko mleka (ki je tukaj pakirano v polivinilnih vračkah) in jo z vso silo treščil ob mizo, da je vsebina pobelila dobršen del jedilnice. Ves čas se je drl kot nor. S seboj je prinesel palico od metle in med delavnicami tepel vse po vrsti, kdor mu je pač prišel pod palico. Ker je fant med starejšimi v skupini, je s svojim obnašanjem prevzel nadzor nad celotnim dogajanjem. Med malico sem nekaj časa še stala poleg njega, enkrat sem ga celo prijela za roko in mu z ostrim glasom zabičala, naj že utihne, vendar je bilo. Šlo je tako daleč, da sem za kakih pet minut zapustila jedilnico in se »ohladila«. Mislila sem si, naj se pač popljuvajo med sabo ali kakorkoli že. Ker nisem bila edina od profetov (tudi naju z Markom kličejo el profe – profesor), sem si lahko privoščila pobeg iz situacije. Naj jo rešijo drugi, sama žal nisem znala pomagati. 

V Bello Oriente sem bila že prejšnji teden, a do tako kočljivega položaja ni prišlo. Priznam, da se mi do danes niti sanjalo ni, za kaj gre. Tokrat so me poučili. Niti ne vem, kako začeti, da vse pojasnim in razložim.

V Medellinu živi okoli štiri milijone ljudi. Mesto je razdeljeno na 16 komun (comuna), v posameznih komunah pa so mestne četrti (barrio) z barakarskimi ali urejenimi naselji, odvisno, kje ležijo in kaj si ljudje lahko privoščijo. Četrti, v katerih živi za kakšno Ljubljano ali pa Maribor ljudi, po navadi ločuje kakšna izmed glavnih cest. Ciudad Don Bosco se nahaja v četrti Aures, v komuni 7, imenovani Robledo. V tej četrti, kot v mnogih drugih, je mir dobesedno kupljen. V kar 15 od 16 komun imajo vso moč t. i. los combos. Gre za skupino ljudi, bando, ki se ji ni dobro zameriti, saj ima vso oblast in nadzor. Policija jim ne more nič in jih pusti pri miru, ker je vse povezano z mafijo, drogami, orožjem, opranim denarjem in še s čim. Tudi v komuni 7 vlada skupina kombosov. Salezijanci so se z njimi uspeli dogovoriti, da Ciudad Don Bosco pustijo pri miru. A pogajanja za tak rezultat so zahtevala trikratno prislonitev revolverja na Rafaelovo glavo. Šele sedaj mi je jasno!

Los combos niso kakšna javna ustanova. V organizacijo so vključeni posamezniki iz določenih družin. Vloge posameznikov so različne. Ob jutrih, ko se odpravljamo na teren, lahko pri kraju vstopa na avtobus opazimo moškega, ki stoji vedno na istem mestu in motri okolico. On je opazovalec. Zagotovo jih obstaja še več. Mimo njega ne ne gre ničesar. Nadzira in opazuje, kaj se dogaja, kam in s kom kdo gre. Vse vidi in poroča naprej.

Drug položaj ima el cucho. On ima posebno nalogo. Je prijazen gospod, ki ga imajo otroci še posebej radi, saj je ljubeč, dostopen, je oče otrokom na ulici, saj doma nimajo očetov. Iz otrok izve vse: o šoli, o njihovih prijateljih in druženjih. Seveda je njegov namen pridobiti si jih na svojo stran. Zato je vedno na ulicah. Ko se pojavi, otroci z navdušenjem pritečejo k njemu in vpijejo el cucho, el cucho. On jih objema, poljublja, deli sladkarije. A njegova naloga je v bistvu popolnoma drugačna. Ko si jih pridobi na svojo stran, ti otroci počasi začnejo delati zanj. Po določenem času posameznike poprosi za uslugo, če mu tam in tam prodajo to in ono, če kakšen zavojček odnesejo temu ali tistemu. Ker ga imajo otroci radi, mu z veseljem priskočijo na pomoč. Tako se zanje začne peklenska spirala prodaje drog, prenašanja raznih sporočil in vsega prepovedanega. Ko smo na terenu, nas kučoti vedno opazujejo. Ko smo na javnem igrišču pripravili štafetne igre, je bil kučo ves čas ob ograji in opazoval. Seveda profesorji in prostovoljci kučotom nismo pri srcu, ker v nas vidijo tekmece.

Naj se vrnem nazaj k našemu Felipeju. Zaradi dogodka in njegovega nerazumljivega obnašanja je bilo potrebno nekaj storiti. Vodje programa so se odločili, da Felipe do nadaljnjega ne bo več obiskoval programa Derecho a soñar. Vsaj toliko časa ne, dokler eden izmed staršev ne pride na sedež centra v Patio na pogovor glede obnašanja Felipeja. Odločitev je bilo treba sporočiti Felipejevi družini. Ob obisku sem doživela šok! Njihova hiša ni med najmanjšimi, nikakor pa ne zasluži pridevnika velika. Sezidana je iz ozke rdeče opeke, za kritino pa so azbestne plošče, obtežene s kamni, da slučajno česa kam ne odpihne. Še predno smo stopili na »dvorišče«, je zadišalo po travi. Sedem grmičkov marihuane za živo mejo »dvorišča« me je dodobra prizemljilo. Felipe ima devet bratov, torej je pri hiši deset sinov. Očeta ni, mama veš čas in vse dni dela, za otroke pa skrbi babica.

Felipe se do sedaj ni obnašal tako nasilno. Bil je faca, pogosto je miril druge otroke, da je el profete potrebno poslušati in jih ubogati. Izvedela sem, da Felipe ni izdelal drugega razreda osnovne šole, zato sta se babica in mama odločili, da šole ne bo več obiskoval. Veliko časa se je zadrževal na ulici. Odkrila ga je skupina Derecho a soñar in ga povabila na dopoldanske in popoldanske programe. S tem je vsaj malo ubežal uličnim bandam. Čez čas se je vodja odpravila domov na pogovor. Prepričala je mamo in babico, da je za Felipeja nujno nadaljevanje šolanja, saj fant še vedno ni znal ne pisati ne brati, kaj šele računati. Tako je Felipe letos ponovno začel obiskovati 2. razred. Mimo grede, star je 11 let. Sprva je bil navdušen, ves čas je nosil šolsko uniformo, na rami je imel nahrbtnik, celo neko knjigo je ponosno kazal, vendar je bilo veselje kratkotrajno. Zapadel je v neko čudno družbo ter spremenil svoje obnašanje in mišljene. Začel je razgrajati, na delavnice prinašati palice … In tako smo ponovno na začetku zgodbe. Da je položaj še bolj kompleksen in težje razumljiv, naj povem, da so nekateri izmed njegovih starejših bratov v ulični mafiji kombosov.

Joj, ko bi vedeli, kako tu manjka ljubezni. Pojma nimajo, kaj je to. Vzgoja je zgrešena v osnovi. Babica je vajena svoje vnuke le pretepati. Za kazen. Med dopoldanskim obiskom smo ji razlagali, da pretep ni ne rešitev ne način. »Ja, ja, otroci in njihove pravice. Dobro, po tem pa ne bom, če vi tako rečete, ampak jaz vem, da batina pomaga,« je hitela ves čas. Dopovedovali smo ji še, da tudi strici in starejši bratje ne smejo pretepati otrok. Obljubila je, da ne bo. Popoldne je k nam pritekel Felipe. Že od daleč je kričal: »Ha ha ha, sploh niste ničesar dosegli. Pa še babica me ni naklestila. Zakaj ste sploh prišli k nam domov? Nič mi ne morete, ha ha ha.«

Skoraj v joku sem dogodek razlagala José Luisu. Odvrnil je le: »Maja, tu v vsaki družini živi najmanj po en Felipe.« Nato pa na portalih berem naše novice o novih zakonih ter pravicah otrok. Prav tako skoraj v joku. Že na začetku, ko se mi v bistvu še sanjalo ni o teh stvareh, sem dejala, da nimamo s Kolumbijo ničesar skupnega, razen zemljo in nebo nad nami. Tukaj bo potrebno še veliko storiti. Morda kaj odvzeti nam, ki zato ne bomo v ničemer prikrajšani, ter prinesti sem. Pa saj sami dobro veste, da govorim o neotipljivih stvareh.

*Ime je zaradi varnosti spremenjeno.