Rekord
Preden zacnem z danasnjim dnem, moram koncati se vcerajsnjega. Zvecer smo s sestrami igrali igro Uno (ali po slovensko Enko). Roni je tako prisel na svoj racun, da se je lahko vsaj malo smejal, a ta smeh se je kaj hitro koncal, saj sta s. Maribel in s. Branca kaj hitro "zapopadli" igro in veselje je bilo vsestransko ...
Koncuje se petek, zadnji "delovni" dan prvega tedna. Pestro je bilo. Dopoldne sva z Ronijem peljala vso gruco otrok na plazo, ki je pescena, se kar lepo urejena, tako da me bo gotovo se videla ... Dopoldne smo tako preziveli na plazi pod tezkimi sivimi oblaki, ki so stalnica angolskih dopoldnevov. Tukaj vremena ni tezko napovedati. Bila je in bo zjutraj visoka mocna oblacnost, ki se proti popoldnevu razkadi in posije sonce, ki sveti, dokler ne zaide. Zvecer juzno ozvezdje dokazuje, da je jasno, proti jutru pa se pooblaci ...
Otroci so se na plazi prav razziveli. Najprej so narisali na papir kaksno stvar, nakar smo jo obrobili z lepilom in nanj natresli mivko. In nastali so se kar prisrcni izdelki. Seveda so se otroci valjali po mivki, delali salte, se celo namakali v morju, ceprav je zanje zdaj zimski cas in so imeli kurjo polt kot ce bi jaz februarja skocil z barke v morje ...
Rekord pa smo dosegli popoldne. Cakala nas je se peta podruznica, ki jo sam ze poznam: to je Bela Vista Baixa, prav tako novo naselje, odmaknjeno tri cetrt ure hoda v notranjost. Ze iz centra nas je spremljalo kakih 50 otrok, ko pa smo prisli tja, se jih je nabralo krepko cez 200! Seveda je zmanjkalo pobarvank, celo barvic, tako da je bila zmeda kar velika ...
A preziveli smo tudi to in s tem prvi delovni teden. Stanje: utrujenost, a zadovoljstvo ob novih spozanjih in srecevanjih. Vcasih so pomembnejse malenkosti od celote. Stevilke so eno, drugo pa je neposredno srecevanje z otroci, npr. ko drzim za roko puncko z otrosko paralizo in jo skoraj "vlecem" na delavnice, a veselje njenih oci mi da moc, da zdrzim tudi sam ...
Nazaj grede smo se srecali s cisto pravo credo podivjanega afriskega goveda, ki so jih pastirji gnali ne vem kam. Seveda smo z otroci prisli na isto pot in beg se je zacel. Najprej mi z otroci, za nami pa govedo s svojimi dolgimi in zavitimi rogovi. Nastal je vik in krik (posebej se je izkala Kristina), a vse je minilo brez nezgod. Ze pri prvem ovinku smo se z govedom razsli. Roni je trmasto vztrajal do konca, saj je hotel vse to posneti, zato se je kar malo jezil, zakaj smo tekli stran. Hja, jaz bi tudi snemal ... 
Pozdravljen RONI in vsi ostali!
OdgovoriIzbrišiKak fajn da lahko beremo kaj se z vami dogaja in kako ste.Roni ti kar fotografiraj pa posnemaj vse:)super!Za smeh pa bomo poskrbeli,ko se vrneš.Bodo zopet trpele trebušne mišice:):)hehe Imejte se lepo in uživajte!
Lp, Tamara:)
Pravkar sva se s Sonjo vrnila s poroke (Marko Panič ni več samski, Lidija pa tudi ne- kriv pa je še en Marko (Košnik), ki ju je za večno združil pred Bogom, Tici pa je vse to z veseljem na obrazu posnela), kjer sva si obudila spomine, kako je bilo pred skoraj dvajsetimi leti, ko sva še tako mlada pred oltarno mizo (ups, jaz malo manj mlad) združila najini srci...
OdgovoriIzbrišiNo,pa pustimo zdaj to. Veseli naju, da se je Ronči že malo privadil in si uspešno ozdravil nastale težave in da ste uspeli pobegniti govedu brez poškodb. Mogoče vas je rešila Kristina, ki je s pravo intonacijo svojega glasu preplašila drveče upognjeno rogovje.
Naj vas še naprej spremlja Jezus in blagoslavlja vaše delo.
Suhi, zate pa veva, da si zopet odprl stekleničko in da bo Duh deloval v izobilju...
Joj, Renato, sem mislil, da ze ves za mojo steklenicko domacega snopsa, s katerim odganjam malarijo in podobne telesne tegobe ... ups, pa sem se izdal! Duh pa tukaj deluje kar brez mene!
OdgovoriIzbriši