Presenecenje

Zacelo se je nadvse presenetljivo: najprej masa v eni izmed kolonialnih portugalskih cerkva, pred katero so delavci ravno zaceli stemati po cesti in polagati nov asfalt. Seveda so tukaj po navadi vsa vrata in okna odprta, ce jih sploh imajo ... Imeli smo odlicno "stereo" maso ... edino zupnik je pri pridigi popestril vso zadevo, ker je pridigal tako izrazno, da sem skoraj vse razumel ... le nekaterim sestram, ki so prisle k masi, to ni bilo povseci, saj so stikale glave in mrmraje obirale zupnikovo obnasanje. No, res je skoraj poplesaval in mahal na vse strani, se zibal naprej in nazaj, krical in vlekel besede ...

Dopoldansko delo smo si razdelili kot vceraj. Nic posebnega. Zelo posebno pa je postalo po delavnicah, ko je Roni zacej jamrati, da je nekam utrujen. Najprej sem seveda pomslil na malarijo ... sestre so mu skuhale en zvarek in dale eno ubijalsko tableto, tako da je bil za kosilo ze na nogah in zgleda, da le ni bila malarija, saj je ziv in zdrav. Tudi Kristina je zgledala zelo slabo, a se ji je pri kosilu kar zboljsalo. Afriska klima dela svoje ...

Tako smo lahko spet vsi brez skrbi po kosilu podali na kar dolgo pot do podruznice Dom Bosco, kjer nas je cakalo pravo presenecenje: polna cerkvica zbranih otrok nam je prepevala dobrodoslico in nam ploskala ob prihodu! Seveda se je navdusenje hitro spremenilo v skrb, saj nismo imeli dovolj pobarvank za vse. Tukaj je ocitno 100 premajhna stevilka ... Po vseh mogocih pesmih, tudi po (slovenskih) bansih banani in hiski, je vsak drugi dobil list in barvice. Jaz sem prevezel tehniko (ali po domace siljenje barvic), Roni, Kristina in Lavra pa so najmlajse ucili slovenskih pesmi. Mi se imamo radi in podobne se kar dobro slisijo iz ust crnckov ...