Na koncu sveta

Po jutru se dan pozna, pravijo. Vsi zagnani smo se lotili dela: Kristina in Lavra v ucilnicah pri anglescini, midva z Ronijem pa pri delavnicah zunaj. Imeli smo le en majhen problem: h anglescini je prislo cez 60 otrok in mladih, na delavnice pa krepko cez 100 ... ce so v ucilnici lahko vsi poslusali in ponavljali, to pri delavnicah ni bilo mogoce, saj je hotel vsak svojo pobarvanko. Kar dvakrat sem moral fotokopirati pobarvanke, da smo zadovoljili vse ... Ocitno se je nasa prisotnost in delavnost prijela in razsirila po Bengueli ...

Pri kosilu so se setre menile, kam nas bodo peljale v petek ali soboto zvecer: v disko ali na zurko. Mislim, da ni vredno izgubljati besed ...

Popoldne smo se podali na meni popolnoma novo lokacijo. Prisel nas je iskat v zeleno oblecen crn moz z zeleno vojasko cepico na glavi. To je bil salezijanec Chico, kaplan v tukajsnji fari. Tudi voznja ni bila v stilu nekega zupnika, temvec, hm, ne vem koga ... imeli smo pravi relly po puscavi.

Vsi prasni in dobre volje smo prisli v 4 de Abril, v novonastalo barakarsko naselje dalec na obrobju Bengele. Otroci so bili razcapani, umazani, a zato toliko bolj domaci in veseli. To je bila ta teden najboljsa skupina, ceprav jih je bilo samo 80. Slovo je bilo vec kot prisrcno: mahanja ni bilo konec in tudi ko smo ze bili v dzipu, se gruca kar ni mogla lociti od njega. Sele kaplanova noga na plinu je povzrocila locitev ... kot v filmu. Ja, res enkratno, a z grenkobo v srcu.

Ker je Chico v dzipu nabijal kar se da moredno angolsko glasbo, je popolnoma ocaral Kristino, ki je kar poplesavala, ko smo drveli skozi cestne kotanje, ce se taki poti sploh lahko rece cesta ...