Dvojno "pranje"

Letošnjo velikonočno nedeljo si bom pa zapomnil. Zjutraj sem se odpravil na trg sv. Petra. Kazalo je, da bo vreme kar zdržalo, celo sonce je posvetilo. V prijetni družbi nemškega para na levi in dveh sester ne vem katerega reda na desni sem opazoval množice, ki so prihajale ... z nemškim parom smo se zabavali ob zbirčnosti Italijanov, kje in kako bi sedeli, sestra na desni je ponavljala - nepravilne angleške glagole. Odšla bo nekam v Afriko in "uboga Italijanka" se mora naučiti angleško.

A še preden so se postrojile častne čete švicarske in italijanske garde, so zablesteli pisani dežniki, pod katere smo se strnili pred dežnimi kapljami ... bolj kot so prepevali alelujo in vstajenjske pesmi, bolj je lilo. Kdor ne ve, zaradi vetra in naliva je papež celo spustil pridigo, tako da nimam kaj "globokega" povedati za tako velik dan, kot je današnji ...

Kljub temu, da smo bili premočeni do kože, saj niti dežniki niso več zdržali, je velika večina vztrajala do konca! Neverjetno, mnogi mladi in stari so ob povzdigovanju celo pokleknili v tekoče potoke vode, ki se je vila po kockastih tleh! Na koncu smo stopili na stole, saj je voda drla pod nogami ... a veselje ob papeževih pozdravih in blagoslovu Urbi et orbi je bilo neizmerno! Še sam sem ob slovenskem voščilu zavriskal ... skoraj tako glasno kot Španci, Nemci in Italijani. Popolnoma premočenega me je domov odpeljal avstrijski inšpektor ...

Popoldne sem se, opogumljen od razvedritve ponovno podal v center, kjer sva z Lojzetom Dobravcem naredila dolg sprehod po ožjem delu Rima. Sprehod je po dolgih tednih sedenja zelo prijal in tudi Lojze se je potrudil in predstavil vse znamenitosti, ki jih še nisem poznal. No, malo si je pomagal z vodnikom (sumim, da je tisti, narejen v Želimljem ...), a sva se zato tudi strokovno izpopolnjevala. Prijetno in lepo.

A glej ga šmenta, pohod sva začela na hribu Gianicolo in občudovala panoramski pogled na Rim, ko je od nekod veter prinesel dež in z njim tako neurje, da je ubogi prodajni kombi in z njim midva komaj preživel! Indijec, ki je prodajal drobnarije, plastenke in piksne, je komaj lovil, kar je odnašalo, nazadnje bi odneslo skoraj cel kombi. Pa ne le to, cele veje so se lomile in letele po zraku. Midva sva jo razen mokrote kar dobro odnesla ... Lojzetu je sicer zlomilo dežnik (sam sem ga rajši zaprl), a je kasneje dobil "novega" na avtobusu ... čez 10 minut pa sva že špancirala naprej. Med drugim sva šla tudi do otoka na Tiberi, na katerem stoji bolnišnica redovnikov Fatebenefratelli (Usmiljeni bratje?). In tu je umrl blaženi Zefirin Namuncura!

Kljub vsemu mi ni žal za tako veliko noč!