Po krajih salezijanske svetosti

Drugi dan našega torinskega romanja po poteh ustanovitelja smo lahko podoživeli don Boskovo življenje po odlično pripravljenem itinerariju salezijanca Alda Girauda. Dopoldan smo posvetili Valdoccu: cerkev sv. Frančiška Saleškega, kapela Pinardi, oratorij in don Boskove sobe so bile štiri postaje udejanjene don Boskove karizme.
Ob 12. uri smo imeli sovesno sveto mašo v baziliki Marije Pomočnice. Pri nas še nisem doživel take maše! Več kot 300 duhovnikov, fanfare in orgle na koru, neposredni prenos ne le na 12 velikih monitorjev v sami cerkvi, tudi satelitski prenos na Telepace, ki jo gleda "le" nekaj milijonov ljudi. Don Chàvez je lahko s ponosom zrl v nabito cerkev in se Mariji zahvaljeval za tolik in takšen blagoslov v salezijanski družbi.

Popoldne smo naredili invazijo na Colle don Bosco. Ko pride 5 avtobusov, se vsi umikajo in tako velika skupina pride povsod. Celo zvonovi so nam zapeli z vsemi močmi. Kdo drug kot slavni ravnatelj Luigi Basset nas je pričakal, nas vodil in razvajal v vsej svoji veličini. Tudi tukaj smo si ogledali rostno hišo, se odpeljali v Mondonio in si ogledali don Boskov tempelj. Don Aldo ni skoparil s poznavanjem salezijanske duhovnosti. Verjetno nihče ne ve, da je don Boskov prvi duhovni voditelj don Calosso celih 10 let trpel za slabo leto življenja, ki ga je "podaril" Janezu, preden je umrl. In to kakšno trpljenje! Po krivici so ga jakobinski privrženci (Piemont je bila Napoleonova provinca) ovadili politične agitacije v Pariz. Ker niso dosegli svojega namena, so ga pač obtožili pedofelije (kaj se že dogaja v današnjih časih, pa vsi vse verjamemo?), in ker je bil torinski kardinal pač kardinal, ga to ni preveč zanimalo, zato je Calossa skoraj suspendiral ... in po 10 letih je revež umrl v Mondoniu, čeprav je bil eden takrat redkih študiranih teologov in pastoralistov.

Zvečer smo si "privoščili" še procesijo z lučkami in večernice v veliki cerkvi. Tudi tukaj je bilo ozračje zasičeno z tistim prijetnim občutkom prave fešte. Pa tudi s kadilom, ki sta ga dva diakona prinesla v veliki, ampak res veliki skledi pred oltar, da se je dim vil prav do vrha kupole, ki ni prav nizka ... prvič videl kaj takega ...

Ob koncu so nam sobratje na Colle skupaj z zborom postregli z glasbeno poslalstico: s pesmima "Casetta", ki jo je napisal misijonar in božji služabnik Vincenzo Cimatti leta 1947 za 19. vrhovni zbor, ki je prav tako začel svoje delo na Colle ter Himno mami Marjeti avtorja Domenica Machette.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci