Konec prve "šestnajstine"

Končno sem prišel na zeleno vejo. V Rimu je to lažje, saj je mediteranska klima, ki zelo prija ... Danes smo zaključili še en intenzivni dan. Dopoldne so se nadaljevala poročila delegatov: dikasterija za misijone, dikasterij za ekonomijo, regija Južna Amerika, regija Interamerika in končno regija Italija in Bližnji vzhod. V slabih dveh dnevih sem spoznal cel salezijanski svet podolgem in počez. In to zelo realistično: na vzhodu sonce pač vzhaja, na zahodu zahaja, prav tako tudi salezijanska družba ...

Počasi se pletejo vezi med Jose Luisom (zagrizenim kolumbijskim kofetarjem, sobratom pomočnikom, ki je leto mlajši od mene!), tudi madridski Migeuel Angel je med temi, pri večerji pa sva se zavohala še z angolskim delegatom Martinom (ta pravi urugvajski misijonar), ki je skoraj skočil na mizo, ko je izvedel, da sem jaz tisti prostovoljec, ki lazim v Benguelo ...

Sicer smo popoldne začeli (bolje: iz Torina nadaljevali) duhovne vaje. Uvodno razmišljanje: UPANJE. Zelo optimistično, če ne bi gospod Jose Luis Plascencia, sicer težak predavatelj na UPSu, vse bolj kot ne odpredaval, jaz pa odspal ... no, ni bilo tako hudo. Zapomnil sem si vsaj en stavek: Le tisti, ki nas ima rad, lahko verjame, da smo boljši, kot mislimo in zato lahko "upa" v nas; boljši, kot mislimo, pa postajmo le, če nas ima kdo rad ... Naj razume, kdor more!

Večernice (po domače molitve zvečer) so bile sila zanimive: en psalm v slovaškem jeziku (99,6% ni imelo pojma, kakšen jezik je to), berilo v mongolščini ali tajskem jeziku (nisem imel pojma, pri večerji sem odkril, da je bil to korejski jezik!), Magnifikat v skoraj vsem znani francoščini, prošnje v slovenščini (glej opombo pri slovaškem jeziku), pa še Angel Gospodov v latinščini. Kar pa je ostalo vmes, smo molili v italijanščini ...