Socialna služba

Spet in spet pomislim, kako bi se taka zadeva razpletla pri nas. Po že skorajšnjem mesecu življenja v Afriki se še nisem popolnoma pripravila, da zamenjam film in opustim primerjavo. In ravno ko se bom navadila, da je to to, bom doma. Pa bo treba spet uvajanje na domači zrak.

O čem govorim? V Maputu živi (ne) povsem običajna afriška družina (oklepaj zato, ker je finančno dobro preskrbljena). Sestavljajo jo oče, mama ter hči, o kateri bo tekla beseda. Za najstnike, stare 14, 15 let, ni nič tako zelo neobičajnega, da sežejo po kakšnih novih stvareh, preizkusijo še kaj drugega, kar morda starša nikoli nista in si širijo obzorja tudi z drugačnimi pogledi na svet, sploh pa v primeru, če živiš v enem izmed glavnih mest v Afriki.

In tako se je takih metod poslužila tudi ta hči. Za starše je tudi na tej celini običajno, da se bojijo za svojega otroka, zato sta želela nekaj ukreniti. Obrnila sta se na družinsko prijateljico, ki dela kot socialna delavka v Namaachi. Zaključek zgodbe je bil, da mora mala zamenjati svoje življenjsko okolje, kjer bo distancirana od svojih novih kolegic in kolegov. Pravi naslov: Center Marie Auxiliadore v Namaachi, kjer živijo dekleta, o katerih smo napisali že kar nekaj vrstic.

Fotka je simbolicna ...

Vodja projekta »iskanje novega življenjskega prostora« je pripravila načrt, prišla v center, predstavila malo prirejeno družinsko zgodbo in sklenila pogodbo. Ker v tistem trenutku v Centru ni bilo prostora za novo članico, so se ponudile sestre iz noviciata, da jo za nekaj časa vzamejo pod streho. In so jo spakirali. Med potjo iz Maputa v Namaacho sta oče in socialna delavka obnavljala zgodbo, kot so jo poznale sestre v Centru.

»Ona je sirota brez obeh staršev, ki nima strehe nad glavo, kaj šele prostora, da bi kje živela, si pripravila hrano ali pa imela normalne pogoje, da bi hodila v šolo«, je besedo prevzela socialna delavka, oče pa je prikimal. Hči ni mogla verjeti očetovim pritrdilnim besedam. Tako je morala začeti živeti dvojno življenje. Čez teden sirota, revna cerkvena miš, čez vikend pa bi morala živeti pri tisti družinski prijateljici, starše in domače okolje pa bi videla vsake toliko. Pa se dolgoročno, niti kratkoročno, ni obneslo. Že prvi teden bivanja v noviciatu pri irmi Zvonki se je zjokala in povedala vso resnico. Jokala je, da ni sirota, da ima starše in da hoče domov. Sestre so zadevo preverile in prišle do resnice. Na pogovor je moral priti oče, ki je priznal krivdo in moledoval in jih prosil, naj kljub vsemu vzamejo hči pod streho. Nov skupni dogovor je bil, da hči ostane v noviciatu, kjer bo hodila v šolo, čez vikend pa bo šla domov k svojim staršem. Misija zaključena. Skoraj. Dva tedna je zadeva funkcionirala, tretji teden pa je hčerka pobegnila in ni več prišla v noviciat.

Irma Zvonka upa, da se bo še vrnila, saj je v punci videla potencial, da ni še vse prepozno, da bi se jo morda še dalo spraviti na pravo pot, s prijazno besedo in koristnim zgledom. Socialna delavka si sploh ne upa priti v bližino Centra in noviciata, ker pa je Namaacha precej majhno mestece, se stiku s sestram ne bo mogla izogniti. Irma Zvonka pravi, da ima tudi zanjo pripravljeno kakšno krepko in da bo tudi njo še potrebno prevzgojiti.

Škandalozna zgodba, ki bi se pisala po vseh slovenskih novicah, o njej bi poročali pri vseh poročilih in jo vlačili po rumenem tisku. Tu pa je to tako, kot bi rekel mimoidočemu »Bom dia«, nekaj vsakdanjega in nič nenavadnega. Dobrodošli v Afriki.

Maja Žibert