Eu acredito (jaz verjamem)

Nekega dne, ko so bile punce še v internatu, pridem na učne ure in v razredu sedijo tri v gruči in dve posebej, ki sta delali nalogo. Pristopim k prvim trem, pa vidim, da se učijo o evoluciji človeka. Tema, ki tudi meni ni več sveža, zato jih vprašam, če lahko skupaj naštudiramo. Pa me začnejo vse tri gledati nejeverno, dvomljivo in sumljivo. V glavi še enkrat preletim vprašanje, ki sem ga postavila in besedišče, da preverim, če nisem ponesreči kakšne »bučke« rekla. Izkaže se, da je problem drugje. »Kako naj se učimo nekaj, kar ni res?!« Hm.
»Kako to misliš, 'kar ni res'?«
»A boš rekla, da verjameš, da smo ljudje iz opic nastal?!?«
»Ja ne ravno iz opic, ampak iz avstralopiteka ...«
In požela sem salvo smeha.
»Kaj pa potlej ve mislite, kako smo se razvili ljudje?«
»Ja iz Adama pa Eve – logično!«
Logično? Ne ravno, je pa precej preprosto in nezahtevno za razumevanje, pa tudi naučiš se lažje in hitreje biblično kot pa znanstveno evolucijsko. Sprejela sem izziv in jim skušala razložiti tudi znanstveno plat medalje, preko Lucy (oz. njenega okostja) in ostalih slik v knjigi. Potem sem jim skušala prikazati perspektive, iz katerih lahko gledaš na evolucijo človeka. Ni šlo. Bolj strastno in goreče kot sem jim razlagala svoja razmišljanja o zadevi, bolj so me čudno in zgubljeno gledale. Od nemoči bi jim najraje rekla 'možgane mate v gipsu!'.
Sposobnost abstraktnega mišljenja bi se naj razvila tam nekje po 12 letu starosti, ampak očitno se sama od sebe ne more in tudi ona rabi stimulacijo, ki pa je tukaj ni. Ne vem, ali naj jih pomilujem, ali naj jim zavidam njihovo preproščino, vero in gotovost v svet in stvari. Prav tako ne vem, zakaj tukaj nihče ne dvomi. Odkar pomnim, vem, da sem vedno dvomila v večino stvari in vem, da sem MORALA preizkusiti sama, če se tuja izkušnja ni skladala z mojimi pričakovanji, ali pa o zadevi vsaj še enkrat pošteno razmisliti. Tukaj je drugače – vsi vse verjamejo in kupijo kot suho zlato, pa četudi je bedarija svetovne klase.
Deklet nisem uspela navdušiti nad evolucijo, še manj mi je uspelo približati jim filozofski način razmišljanja o tematiki. Od te učne ure sem imela korist samo jaz, ki mi je končno postalo jasno, zakaj je Eva MORALA ugrizniti v sadež drevesa spoznanja. Ne obsojam je več in ne jezim se več nanjo, ker vem, da če ona ne bi, bi jaz zagotovo, kljub posledicam.

Ravno mineva čas polne lune. Mislim, da se je vsem pošteno poznala, še najbolj pa noči, kateri je pošastno velika luna vzela temo in z njo skrivnosti, ki jih varuje. Ne dolgo po sončnem zahodu se je svet začel pripravljati na prihod lepotice. Toplina sonca je začela počasi izpuhtevati iz zemljinega naročja. Veter, ki se je podnevi razburjal nad pokrajino, se je potolažil v nežno sapo, ki je kot v opravičilo počesala razmršena drevesa in trave. Ptiči in črički, pa ostale žuželke so čutile spokojnost, ki se je obetala, zato niso zganjali vika in krika kot na maroški tržnici, le obzirno so šepetali. Oranžna, roza in vijolična so barvale nebo, ko se je v vsem svojem sijaju na njem pojavila zvezda večernica. Bila je kot svetel spomenik neke ali pa kar vseh ljubezni, ki se niso mogle zgoditi, njihovo upanje pa je bilo premočno, da bi prešlo, zato se je združilo – v zvezdo (OMG kakšne bedarije jaz tu pišem – sram me je! Da ne bo pomote, jasno mi je, da so bile zvezde prej kot ljudje in njihova večno opevana ljubezen, ampak za lirični efekt tega besedila pač moram prirediti marsikaj …). Oranžna, roza in vijolična so se začele stapljati s temino in pridobile zamolkel pridih, ki je naznanjal noč. Hkrati sta se pričeli na obličje povzpenjati luna in noč. Noč – temna, umirjena, prostrana, skrivnostna, prežeča, hladna; samo obdaja svet, nič ne reče, le spominja se in pomni. Luna – spremenljiva, svetla, obarvana od sončne rumene pa do mrtvaško blede, neustavljiva, privlačna, vplivna; večno potuje in se ne ozira na stvari, ki se dogajajo v njeni bledi svetlobi. Neme priče dogajanja so zvezde, ki kot eno samo bitje z neštetimi očmi opazujejo.  Kaj vse so že in kaj vse še bodo videle … Gledajo mene? Tebe? Naju? Nas? Ne … so stvari, ki ne potrebujejo prič, zato takrat tudi zvezde obzirno odvrnejo pogled.
Upam. Verjamem. Ljubim.
Menim, da so te tri stvari najbolj veličastne med vsemi, a tudi najtežje, ker si ne upam upati, ker je težko verjeti in nevarno ljubiti.

Jana Hernavs

Komentarji

  1. Najtežje je upati. Brez upanja celo ne moremo verjeti, saj je naša vera takrat brez teže in ne moremo ljubiti, saj je takrat naša ljubezen brez vsebine. Če pa upamo, je naša vera neomajna, ljubezen pa podarjajoča. Če upamo, ni težko verjeti, še lažje je ljubiti. Če ljubimo in v to verjamemo upanje nadgradimo in rodi se zaupanje. Z zaupanjem začnemo misliti na druge in ljubezen se nam vrne in objame, vera okrepi in odpre srce. Takrat smo blagoslovjeni.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci