Sveti Jožef Cafasso, zavetnik zapornikov, 15. 1. 1811 – 23. 6. 1860

V severnoitalijanskem Castelnuovo Don Bosco blizu Torina je na ogled preprosta, a zanimiva razstava ob 150. obletnici smrti sv. Jožefa Cafassa. Zanimiva iz dveh razlogov: namesto običajnih razstavnih prostorov, osvetljenih in aklimatiziranih nas pričakajo kleti. Kleti, ki so nekoč služile za ječe. Temne, zatohle in le v osnovi urejene za obisk dajejo pristnost, ki jo lahko doživimo le v stiku z realnostjo. Drugi zanimiv element te razstave pa je, da je niso pripravili eksperti in učeni raziskovalci, temveč otroci osnovnih šol s svojimi učiteljicami in duhovniki v Calstelnuovu, ki na preprost in iskren način prikazujejo delovanje tega velikega duhovnika, ki je usmerjal in vodil tudi don Boska na njegovi poti.

Pa se kar sprehodimo od luknje do luknje, kjer hladen piš veje iz živih skal, nanje pa pritiska zatohlost pajčevinastih in prhlenih obokov, ki se pnejo v temačnosti zgodovinskih dogodkov.

V zaporih

Don Cafasso je v Torinu znan po svojem delu med zaporniki. Njegovo delo se ne konča z obiskovanji, lepimi besedami in delitvijo cigar, temveč se razširi na pomoč družinam in izpuščenim, da najdejo pravo pot za nadaljevanje življenja.

Biti med zaporniki je za Cafassa »najbolj zadovoljivo dejanje«. Zaporniki so »prijatelji, Benjamini … ljubljeni sinovi«.

Zaporniki so o njem povedali: »Don Cafasso je biser. Lahko mu zaupamo. Prinaša mir in ljubezen. je kot mama, ki te okrega in te nato objame.«

Duhovniki ustanovitelji

Koliko dobrodelnih spodbud! Tiho, iz sobe v tretjem nadstropju nekdanjega konvikta slaboten in bled duhovnik spodbuja, se spoprijemlje, pomaga in vodi ta neverjetni ogenj ljubezni in usmiljenja v Torinu.

Nič ni ustanovil, ne zgradil, temveč je vzgojil ustanovitelje in graditelje. Izza katedre in iz spovednice je oblikoval učitelje vere in Božje može in žene za Cerkev svojega in prihodnjega časa.

Don Bosko potrjuje: »Če sem storil kaj dobrega, se moram zahvaliti don Cafassu, v čigar roke sem izročil vse moje odločitve, študij, načrte za življenje. Bil je moj svetovalec, prvi katehet, moj stalni pobudnik, veliki zaščitnik in odličen dobrotnik.«

Markiza Barolo

Cafasso je bil tudi razsvetljen svetovalec markize Julije Falletti di Barolo (Vandea / Francija, 26. 6. 1876 – Torino, 19. 1. 1864), ki ga je izbrala za svojega duhovnega voditelja.

»Mož nasvetov in redke modrosti, obdarjen s potmi Duha in njegovimi krepostmi, ob katerih smo gotovi, da bo nekega dne dosegel čast oltarja.«

Obsojeni na smrt z obešenjem

Don Cafasso je prebil zadnje ure z obsojenimi na smrt, trenutke brezupa, na poti do vislic. Krhek duhovnik se nikoli ni ločil od umirajočih. Tihoma jim je šepetal na oder in ko je krvnik spodmaknil tla ter nato truplo položil v krsto, je bil Cafasso poleg in obsojenca še zadnjič blagoslovil.

S svojimi očmi, motnimi od solz, je sledil ugaslim pogledom obsojencev in v njih prižigal Božjo luč.

Med svoje učence se je vračal utrujen, zelo utrujen, a miren in vesel, da je obsojenca tolažil do zadnjega trenutka.

Zaprti duhovniki

Zadnja leta svojega življenja je don Cafasso doživel izgon svojega škofa iz Torina in veliko zaprtih duhovnikov zaradi sovraštva do vere. Najbolj je trpel, ker jih ni smel obiskati.

»Naj se zgodi Božja volja,« je dejal. »On ve, koliko je treba trpeti …« Trpljenje je bilo tako veliko, da je sklonil glavo in Bogu daroval tolikšno ponižanje.

Da pa ni mogel več delati v zaporih, ga je tako prizadelo, da se je pripravil na smrt. In ni zamujala. Odprla mu je vrata v nebo, skozi katera je kaznjencem pokazal pot rešitve, upanja in gotovosti.

Ženski zapori

Ko je markiza Julija Barolo prvikrat vstopila v zapore, jo je pretreslo: ponižana in propadajoča oseba. Izkusila je kazen in sram ubogih zapornic, ki so nekatere mnogo let prebile v tem »temnem brlogu«, v »prenapolnjenih in neurejenih soparnih celicah«.

10. januarja 1821 je poslala pismo na državno tajništvo za notranje zadeve, kjer je opisala nevzdržno in grozno stanje v zaporih (v Torinu jih je bilo pet) in stvarno predlagala jasne izboljšave. Vlada je predloge sprejela in začeli so se prvi ukrepi.

Tolažitelj

V primeru, da bi jetnik lahko bil obsojen na smrt, so pazniki takoj obvestili don Cafassa. Zato je redno obiskoval zapore, obiski so postajali vsakodnevni. Nesrečnike je pripravljal ne le na konec, temveč na popolnost. Obsojene na smrt je imenoval: »Moji sveti obešenci.« Vsi so se pred smrtjo spravili z Bogom in s samimi seboj. Pogosto jim je dajal naročila za nebesa.

Dimnikarji

Cafasso se je zavzemal tudi za dimnikarje. Revni mladi so se iz doline Aosta podajali v Torino, da bi zaslužili za kruh in si prihranili kaj denarja. Bilo jih je več kot petdeset in tvorili so prav posebno skupino delavske mladine.

Cafasso jih je ob praznikih zbiral v svoji cerkvi in jim poleg kruha za dušo delil tudi telesnega. Daleč od rojstnega kraja in ljubljenih staršev so v Torinu v Cafassu našli dobro mamo, ki jih je poučeval in pomagal v njihovih potrebah.