Mesto mrtvih, ki daje življenje

-
Ta nasprotujoči si naslov mi je prišel na misel ob ogledu vatikanskih arheoloških izkopanin pod baziliko sv. Petra. Priznam, da si nisem niti pod razno predstavljal, kaj vse bomo videli, a imeli smo kaj videti. Pravo pravcato podzemno mesto, staro več kot dva tisoč let se je razgrnilo pred našimi očmi, ko smo se skozi ozke hodnike in stopnice spustili v nedrje vatikanskega griča. Pravzaprav smo sprehod začeli po poganskem pokopališču, polnem simbolike in navdihov, ponekod že začinjenim s prvimi krščanskimi znaki. Stopali smo po dva tisoč let starih poteh in obdajali so nas prav tako stari zidovi. Originalni zidovi so precej lepši in boljši kot pa novodobne gradnje, ki pravzaprav držijo sedanjo baziliko pokonci!
Z vsakim korakom pa smo se ob odličnih vodičevih besedah bližali središču izkopanin, grobu sv. Petra. Preplet zgodovine se strne v klopčič sukanca, ki ga je treba previdno in postopoma odmotavati, da ne pretrgamo niti … Petrovi posmrtni ostanki so shranjeni na prav posebnem mestu, ki ga »navadni« obiskovalci bazilike od zgoraj sicer lahko vidijo, a si niti predstavljati ne morejo, da je to mesto tako dobro zamaknjeno …
Od silnega navdušenja sploh ne vem, ali sem bolj občudoval odkritja arheoloških mojstrov ali tako viden Božji poseg v svojo materialno stvaritev. Pogled na prvoten še ohranjen steber, ki so ga postavili nad grobom sv. Petra, je neverjeten. In vse skupaj je tako preprosto in majhno, da se v primerjavi z današnjo baziliko zdi kot čebelica na medeči se lipi …

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

-
Slika
Mogoče smo zaradi trenutnega položaja otopeli za občutljivost mnogih. V boju za vsak dan pozabljamo na mnoge preizkušnje, ki se sicer niso zgodile nam, a bi se nanje lahko odzvali drugače. Sicer pa ni treba daleč nazaj, danes nas ne gane več niti včerajšnja tragedija. Ogledal sem si film Dobra laž (prevod po mojem slabem znanju angleščine The good lie). Seveda sem takoj napel oči, ko sem videl ljudi od "spodaj". A dejstvo, da je film ameriške produkcije, takoj sproži nekaj zavor, zato sem se ga lotil z mero previdnosti. Govori o sudanskih begunskih otrocih (1983), ki so se uspeli prebiti do kenjiskega begunskega taborišča, od tam pa po mnogih letih v Ameriko. Tu se mi je pojavila misel na samopoveličevanje Amerike, obljubljene dežele, pa vendar me je presenetilo, da film prikaže vsaj nekaj zadreg in napak ameriškega sistema in njihovega pogleda na ostali svet. Potek filma se iz krute sudanske morije prelevi v tragikomično prilagajanje zahodnemu svetu, ki ga sudanski b...
Preberite več

Neukrotljivi ogenj

-
Slika
Prejšnji teden mi je Maja sporočila, da so na komercialni televiziji predvajali film, ki je govoril tudi o Mozambiku in družbeno-politični situaciji proti koncu prejšnjega stoletja v Južni Afriki. Takoj sem šel brskat v strica gogleta in našel celotni film ter si ga pogledal (ob tem pa se učil afriške angleščine, afrikaansa, celo šangana). Neukrotljivi ogenj me je pritegnil tako kot že nekateri dobri, a nepoznani filmi, ki opisujejo izkoriščanja, trpljenje in boje afriške celine. Akcijska zgodba, posneta po resničnih dogodkih, me je pritegnila v svojih drobcih na meji med Mozambikom in Južnoafriško republiko. Ne glede na moje minimalno poznavanje in izkušnjo v tem delu sveta film odlično predstavi značaj prebivalcev tega področja, kot jih je v dolgih letih izobikovala tako kolonizacija kot kasnejše državljanske vojne in divje izkoričanje bogatega sveta: nezaupljivost, predvidljivost, izigravanje in boj za lastno preživetje. Pokrajina, ljudje in pogledi so pravi. Prav tako s...
Preberite več

Španski vici

-
Slika
Za zaključek "napornega" tedna je posijalo toplo sonce in za našo hišo se je znašla čreda ovac ... za odmor med dolgočasnim predmetom Bog in zgodovina pa nam je profesor natrosil nekaj španskih vicev. V Barceloni pride na obisk k prijatelju Luis z zažganimi ušesi. Prijatelj ga začudeno vpraša: "Kaj pa se je zgodilo?" Luis odgovori: "Likal sem srajco, nakar je zazvonil telefon in sem po pomoti k ušesu pritisnil likalnik." "Ampak zakaj imaš zažgani obe ušesi?" Ponovno razloži: "Ponovno je zazvonilo ..." V Madridu vstopi v gostilno Jose Maria s papigo na ramenih. Gostilničar ga vpraša: "Ali ta žival govori?" Pa se oglasi papagaj: "Kot vidiš, se še ni oglasila." V Valenciji Pedro zagleda v odsevu neke izložbe moškega. Odide dalje in se nikakor ne more spomniti, kdo bi to bil. Vsekakor je bil prepričan, da ga je že nekje srečal. Vrne se celo nazaj k izložbi, ga ponovno zagleda, a se ne more spomniti, kje ga je sreča...
Preberite več