Pametnejši za en teden!

Teden je minil in predavanja z njim. Vsekakor smo končali z nekaj predmeti in začeli z novimi. Pri predmetu Bog in zgodovina sem si spet zapomnil le profesorjev vic o župniku, ki je pri oznanilih po maši povedal tri stvari: dobro, slabo in dobro/slabo. Začel je s slabo: ta teden je strela udarila v zvonik in ga poškodovala. Ljudje so pokimali, da je to res slaba novica. Nato je povedal dobro novico: župnija ima toliko denarja, da bo lahko zvonik takoj popravila. Ljudje so odobravajoče pokimali. Nato pa je zaključil s še eno novico: Ves denar za popravilo se nahaja v denarnicah faranov!

Se pa profesor, španski salezijanec ni ustavil le pri vicih, temveč pri dejstvih, ki jih občuti na lastni koži: »Včasih so 'slabe' sobrate pošiljali v misijone, dandanes pa jih pošiljajo na salezijansko univerzo v Rim!« (Ostal sem brez komentarja.)

Pri nevemveč katerem predmetu smo govorili o človeku kot objektu, saj se znanost nenehno sprašuje, KAJ je človek. Pa pravi profesor: »Ko je kdo potrkal na vrata naše hiše, je moja stara mama vedno vprašala: 'KDO je?'« Še nikogar pa nismo slišali, da bi na trkanje vprašal: "Kaj je?" Toliko o primerjavi znanosti z zdravo kmečko pametjo …

Predmet Liturgija in lekcionarji smo začeli zelo dobro in zanimivo. Tako sem se naučil, kako pomemben je pri sveti maši prvi del, besedno bogoslužje, ki ga profesor že kar zakramentaliziral, saj gre za utelešeno Besedo, na katero verniki odgovarjamo in se tako pripravljamo na drugi del, evharistično bogoslužje. In nadalje je pripomnil, da delamo preveč problemov z obhajilom in prejemanjem za razne skupine ljudi, ki so zapadli v »sistemske« grehe … nihče pa jim ne predlaga, da se lahko »brez skrbi« hranijo z Božjo besedo, ki je pravzaprav duhovno obhajilo …

A kaj, ko je taisti profesor pri drugi uri na veliko zgražanje (afriških) misijonarjev privlekel v predavalnico zlato tiskani in v pravo usnje vezani Evangeliarij za 3.500 €!!! Pa naj še kdo reče, da Cerkev ni bogata in da ji ne gre za denar … na žalost …

Pri predmetu Družina in misijoni je škofijski duhovnik, družinski psihoterapevt, hitro prizemljil naša idealistična stremljenja po vzgoji čudovitih krščanskih družin. Mogoče je bil najbolj prizemljen zaključek ta, da se moramo redovniki in drugi 'cerkveni' ljudje najprej kaj naučiti od zakoncev in družin, šele nato nastopiti do njih poučevalno in usmerjevalno. Dejstvo je, da imamo v glavi klasični model družine, ki počasi izgublja večino, hočemo ali nočemo, zato je čas, da prisluhnemo novim oblikam zvez. Ne mislim tu toliko na trenutno razvpite istospolne zveze, temveč na mnogo bolj številčne in boleče razveze, ločitve in ponovno poročene ter pare, ki živijo skupaj, ne da bi bili poročeni, predzakonske spolne odnose …

Ja, mnogo je stvari, ki jih moramo gledati v luči evangelija in ne le v luči krasne in velike Cerkve …