Ob prazniku bl. Artemija, salezijanskega pomočnika

Načrtov polno soboto smo začeli s sveto mašo, kot se to pač spodobi vsaj za redovnike. Spomnili smo se blaženega Artemija Zattija, salezijanca laika iz Argentine in ker smo na tukajšnjem tečaju tudi štirje sobratje pomočniki, ki  to še posebej naš praznik. In gospodje duhovniki na to niso pozabili niti pri evharistični daritvi. Misijonar iz Mehike nas je vpletel v samo srce evharistične molitve nekako takole: »Spomni se tudi naših bratov in sester, ki so zaspali v upanju na vstajenje, in vseh ljudi, ki so umrli v tvoji milosti, tukaj navzočih sobratov pomočnikov Riccarda in Janeza (indijski sobrat na drugi strani je dodal še) Marka in Sallama … in jim daj gledati svoje obličje. Prosimo te, usmili se nas vseh …«

Seveda smo nekako 'preživeli' do konca maše in se na koncu širokosrčno zahvalili, da se nas pri sveti maši pri umrlih spominjajo že sedaj, ko smo še živi …

Da pa molitev le ni bila zaman in da bl. Artemij ni od muh, se je pokazalo že čez nekaj ur, ko sva se z Riccardom napotila na ogled slavnih vatikanskih muzejev. Seveda se je ob vatikanskem obzidju, kot po navadi, že vila dolga vrsta pridno čakajočih turistov. Čeprav muzeji 'požirajo' do 5.000 obiskovalcev na uro, se nama nekako ni dalo čakati in sva stopila pogledat prav na vhod. Le nekaj metrov pred vhodom sva zagledala najina misijonska sošolca s faksa, redovnika pasijonista Amsorija in Martinosa iz Indonezije, ki sta pridno čakala v vrsti. Seveda smo se veselo pozdravili in tako sva se 'zrinila' zraven ter čez par minut že opravila varnostni pregled v notranjosti muzeja … a s tem pomoči od zgoraj še ni bilo konec.

Ker sta bila oblečena, kot se za duhovnike spodobi, sta brez težav dokazovala, kaj sta in s tem tudi znižala ceno vstopnice, sva tudi midva, navadno oblečena smrtnika, prislonila svoj piskrček in dobila cenejše vstopnice … hvala in čast je šla blaženemu Artemiju, kapučino pa Amsoriju in Martinosu …

Pet ur je bilo premalo in ljudi preveč, da bi si lahko v miru pogledal vse lepote vatikanskih muzejev. Pinakoteka, misijonski muzej, papeževe dvorane, znamke in novci, grška in rimska umetnost, sodobna umetnost, etruščanski muzej, egipčanski muzej, kartografska zbirka, Sikstinska kapela, razstava papeževih prevoznih sredstev in še marsikaj se najde na kilometrih prehojenih soban in hodnikov. Dvatisočletna cerkvena zgodovina in še kakšno tisočletje daljša svetna zgodovina se tu zvrstijo v tisočih eksponatov … njih globino in sporočilo pa doživlja vsak po svoje …

Še najmanj me je prepričala Sikstinska kapela. Ne zaradi fresk in poslikav, temveč zaradi gneče nekaj sto ljudi, ki so se vedli kot na železniški postaji … po drugi strani pa so varnostniki kričali na ves glas: tišina in ne fotografirajte! Bliskavice so bile res moteče, a tudi kapela ni bila osvetljena z eno samo lučjo … no, nekako sem se prebil skozi, to pa je bilo tudi vse …

Ker sva z Riccardom pozno popoldne pripešačila domov, to pa je kar nekaj kilometrov po tistih nekaj kilometrih v muzejih, se je izkazal tudi on, saj je od ne vem kje na plano potegnil mrzlo pivo … in po grlu pognal vso duhovnost, kolikor sem jo vsrkal v Vatikanskih muzejih.