V pogorju Gran Sassa

Luna je srebrila oblake na obzorju, ko smo se zagnali v kombije in avtomobile ter se odpravili v osrčje osrednje Italije, na Gran Sasso. Dva Italijana iz Piemonta, dva Poljaka različnih spolov, dva Španca navijača medsebojno rivalskih nogometnih moštev, Indijec iz Afrike in moja malenkost ter dve nadpovprečni rimski družini smo združili moči motorjev ter navsezgodaj prišli na dva tisoč metrov visoko planjavo Campo Imperatore. Menda so tu med drugo svetovno vojno ujeli Mussolinija. Drevesa so se začela odevati v prve jesenske barve, krave in konji so se pasli po širnih travnikih. Kdo bi si mislil, da se tudi v teh krajih najdejo takšne in drugačne podobe, le dve uri stan od Rima.

Megla, ki se je valila preko zahodnih vršacev, ni bila nič kaj prijetna. Pravzaprav smo pohod začeli skoraj v brezpotju, saj ni nihče poznal poti, oznake pa so tukaj precej slabše kot v naših planinah. A že čez nekaj 10 metrov se je pokazalo sonce in z njim neverjeten pogled na vrh Corna Grande ter jasen vzhod in zamegljen zahod.

Izbrali smo lažjo in daljšo pot in s tem naredili zame nepopravljivo napako. Ko smo prispeli na previs pred grebenom, smo ugotovili, da je na severni strani poledenel sneg in torej nadaljevanje poti brez derez nemogoče. A do tu smo prispeli vsi, tudi v mojih očeh občudovanja vredni rimski družini s svojimi otroci. Sledil je počitek, malica in obsežen photo session.

A ker se nikakor nisem mogel sprijazniti s tako očitnim »porazom«, Riccardo pa je moje godrnjanje tudi slišal, je prevzel pobudo in medtem ko so se ostali počasi odpravljali nazaj v dolino, sva se midva kar po čez podala na drugo pot, ki se na vrh vije z južne strani. Seveda nisva imela več časa, da bi prišla do vrha, a vsaj majčkeno zadoščenje sva dobila ob strmem vzponu in skoraj primrznjenih prstih, saj se je v skale zaletaval leden veter. A snega ni bilo in vzpon bi bil enkraten … Zmanjkalo nama je kakšnih 600 metrov do vrha …

Zato pa je bil spust v dolino toliko bolj zanimiv. Med drugim sva ugotovila (oba sva namreč salezijanca pomočnika), da salezijanci, ki se podajo v profesorske vode, postanejo zelo nepraktični v vsakdanjih okoliščinah. Komentirala sva namreč vožnjo našega »šefa« Antonia iz Madrida, ki je mlad profesor na UPSu. Dober in ustrežljiv človek, a za volanom in na cesti nepraktičen … Seveda sva se svojih grehov pokesala, še preden sva prispela na Campo Imperatore. Ostali so že začeli s sveto mašo, tako da sva ravno ujela obhajilo. Kriv je bil pristanek helikopterja …

»Za kazen« sva se peš podala še niže v dolino, do spodnje postaje gondole, kjer smo se zmenili, da se dobimo na malici. Kaj lažjega kot se spustiti v dolino, ki sva jo gledala spodaj pred sabo. Steza se je cikcakasto vila pod visokimi stebri nihalke, a vsak ovinek se je težje prilagajal mojim nogam. A se je splačalo. Po štirih letih sem se spet povzpel tako visoko in obujal planinskega duha po naših Alpah … 

Po naporni poti mi še malica ni teknila preveč. Medtem ko so otroci pripravili mini kres na parkirišču in ga s pomočjo budnih staršev in gasilcev (sestre in župnika) tudi zakurili, smo se nekateri rajši odžejali, vsak na svoj način … Ne vem, kaj bi porekli kakšni uradni organi ob tem dejanju, kurjenje na parkirišču namreč ni nekaj vsakdanjega, a v Italij je očitno vse bolj tako tako. Vsekakor pa bi Italija potrebovala eno veliko čistilno akcijo, mogoče "Očistimo Italijo v enem tednu". Čeprav je Italijanov 30x več kot nas, pa še vseeno dvomim, če bi jim uspelo ...

Ko sem danes zjutraj pri sveti maši prejel Jezusa v svoje srce, sem prvič začutil, kako telesen je ta kruh. Čutim namreč vsako mišico svojega telesa …