Quo vadis, Marce? (2)

Res sem se vprašal, kam grem, ko sem se v skupini Indijcev in Poljaka podal do bližnje cerkve Quo vadis, kjer so gospodje obhajali mašo v poljsko indijski angleščini. No ja, saj se nič ne pritožujem, bila je čisto korektna maša s kančnom pobožnosti ... in imel sem se tudi sam za kaj zahvaliti: Marijanski koledar, nova Jubilate, želimeljsko Letno poročilo in še druge malenkosti, ki so zadnje delo mojih rok, sem jih dobil v roke.
Hkrati sem si drznil pogledati skozi priprta vrata novih možnosti, a je med Gospodom in menoj še kakšna vmesna volja, ki meni sicer ni po godu, je pa v sistemu, ki ga pozna in ohranja Cerkev ... a vem, da bo čas prinesel svoje, kot tudi odnese marsikaj ... ne smem se pritoževati, imam vse za življenje, le kanček več vere bi lahko imel ...  
Domine quo vadis? se sicer imenuje enoladijska cerkvica, po nekaterih virih zgrajena med 8. in 9. stoletjem, po drugih pa v 11. stoletju po ljudski tradiciji na kraju, kjer naj bi Jezus srečal Petra, ki je odhajal iz Rima. Bil je na begu iz zapora Mamertino. Na vprašanje Quo vadis Domine? (Kam greš, Gospod?), je Jezus odgovoril Eo Romam iterum crucifigi (Grem v Rim, da bom ponovno križan). Peter je razumel pomen odgovora in se vrnil ter se pridružil skupnosti vernikov in se soočil s preganjanjem kristjanov pod vladarjem Neronom.