Praznična nedelja

Prelepi črnogorski dnevi so pokazali pravi nasmeh. Že včeraj je ravnatelj Viktor slavil svojega godovnega zavetnika, danes pa s(m)o njega počastili vsi ostali. A pojdimo lepo po vrsti.
K nedeljski maši sem odšel v Nikšić v salezijansko lepotico, kakopak drugače kot za Viktorjevim hrbtom na njegovi mogočni BMW zverini ... Pomirjen z dananšnjim evangelijem sem si upal tudi drugič za Viktorjev hrbet in sicer po siesti, ko sva se odpravila na skoraj romarsko pot v manastir Morača. Po naše bi se to reklo, da sva se odpeljala v pravoslavni samostan Morača in celo spoznal sem, da sem prvič obiskal kakšen samostan te vrste, če izvzamem tistega na Ostrogu, ki pa ima tako poseben sloves in status.
Prevzela me je notranjost bogato poslikane cerkve, pravzaprav ni bilo prostora, kjer te ne bi gledal kakšen svetniški obraz. Še najbolj pa sem občudoval vero pravoslavnih obiskovalcev, ki so se prav na poseben način gibali po prostoru z njimi poznanimi gestami, dotikanjem tal, poljubljanjem podbojev vrat in obveznim "ritenskim" izhodom ...
Ker je bilo grlo zelo nevoščljivo duhovno napoljnenemu srcu, se je oglasila pamet in sporočila, da sva se odpeljala do naslednje konobe na pivo. Vmes je izza grmovja skočil še policaj, a spričo zverine le "nežno" opozoril na hitrost in naju spustil naprej.
Ob povratku je še vedno čepel za grmovjem in na Vikijev pozdrav se je prav nemarno obrnil stran. Pra nič lepo od njega ... S tem pa po vsej verjetnosti srečevanj s policaji še ni bilo konec. Ko sva prehitevala neki poltovornjak, je nasproti z vso hitrostjo pripeljal pasat in Viktor je takoj posumil, da so bili v njem civilni policaji. Seveda je bilo verjetnim policajem v soteski Morače nalce težko obrniti, Viktor pa ni več varčeval s hitrostjo in tako sva kaj kmalu za seboj pustila še kakšno kolono avtomobilov ter pred Podgorico zavila v Dukljo, kjer sva si "na kolesih" ogledala ostanke starokrščanske bazilike.
Spet je sledila siesta, nato pa smo na mali terasi nad širno Podgorico (beri: na "strehi" pri salezijancih) pripravili gostovanje v čast ravnatelju Viktorju. Salezijancem so se pridružile sestre in seveda frančiškani s Cetinja in Tuzija. Če sem v začetku še ugibal o reakcijah uglajenosti in konvencionalnosti navajenih gospodov ob pogledu na Viktorjevo pečenje na roštilju in self-servicu, pa je nežen mrak in hladna sapica odpihnila vso visokost in kmalu smo si veselo oblizovali prste in držali krožnike na kolenih. Seveda je za sestre in fratre to neizmerno lahko, ker imajo "krila", nam v hlačah pa je lahko vmes kaj ušlo ...
Vsekakor so se fratri med drugim lotili tudi svojih karizmatičnih sobratov, ki imajo opravka v Bosni in tam okoli Medžugorja in spet sem glede tega potešen za kar precej časa. Po domače povedano je bil zaključek tak: prav je moliti in klečati pred Najvsetejšim, vse kaj drugega pa je udinjati se množicam in medijem ter jim za lastno ugodje prodajati floskule ... Frančiškani že vedo, saj so nekaj stoletij starejši od salezijancev in na tem področju malo bolj izkušeni.
Vesel sem, da sem ta večer preživel v tako prijetni družbi in tako prijetno družinsko. Le kako bi to ozračje odnesel s seboj?