Moje življenje

želim vsem tja do Angole, od koder je tudi kolaž zgornjih voščilnic. Z nakupom le-teh boste podprli misijonske šolske centre sester salezijank. Mlad invalid Tunda na vozičku iz Cacuaca je avtor teh ročno izdelanih voščilnic. Preproste, iz blaga in posušenih listov oblikovane podobe afriškega življenja naj polepšajo tudi naše odnose. Če jih kdo želi, jih lahko dobi na Rakovniku ali v Veržeju.

Ostanimo še malo pri veselem decembru. Strogo potrošniškem ... Na oddihu sem spoznal novega člana, za katerega je bilo rečeno, da je najboljši ... je pa res, da je hitro odšel ...

V teh mrzlih in končno pobeljenih dnevih (in nočeh) se prileže sladko in dišeče kuhano vino ... Posledice le-tega veselega praznika so zabležene v spodnjih fotkah. Pa pričakovanja poln advent s čimmanj obiski nakupovalnih središč!

Kljub smotani soboti in nabiti nedelji sem se na povabilo prostovoljke Tanje zvečer podal še v Žužemberk na predstavitev misijonske izkušnje v Angoli. Prišla je tudi s. Zvonka in po dolgem času sem srečal Saša, zdaj že diakona novomeške škofije, sicer domačina iz Žužemberka. Ogromna cerkev, v kateri se skoraj zgubiš, je delovala prazno ... a napolnili so jo ljudje. In to ne nekaj, temveč povsem. Grdo bi bilo zapisati, da se je tokrat splačalo, saj se vedno splača, ko gre za Angolo :), a res mi je bilo toplo pri srcu kljub zimskemu mrazu, ki kliče na smučišča ... Zakaj že mi tisti pogledi Žužemberčanov ne dajo miru?

Čeprav preživljam kar hude dneve (odstopna pisma, odstavitev mobitela in kupček dela), pa se vseeno zgodi kaj lepega. V sredo smo se po dolgem času na Kodeljevem srečali Angolanci Špela, Lavra, Kristina, s. Mateja in moja malenkost. Vabljeni smo bili namreč na duhovno-kulturni večer, kjer smo predstavili našo Angolo, še posebej pa sem vesel, da se je premierno zavrtel tudi novi filmček o letošnji prostovoljni izkušnji. Očitno sva s Tici tako dobro zrežirala tistih 9 minut, da je marsikomu orosilo oko ... kaj šele meni! Po dolgem času sem spet videl stare-nove obraze Amadeja, pa Darje in še koga, ki so nas počastili s svojim obiskom. In nenazadnje tudi pogostitev ni manjkala ... odišavljena in okušana s kuhanim vinom! Drugi dogodek pa se je zgodil včeraj zvečer, ko se je nad mojo pisarno v rakovniškem gradu zgodil večer DRG. Gost: Tadej Vindiš. Nimam veliko besed, mogoče le en stavek iz Svetega pisma, ki pravi, naj ne mečemo biserov svinjam ... skratka, bilo je tako, da ne bi vsak razum...

Pri petkovem kosilu je padla modra beseda sobrata: "Z vsakim grižljajem smo bliže večnosti."

Na predvečer praznikov sem se odpravil na pot in odkril zanimivo razsvetljeno pokopališče - zastoj na avtocesti. Mogoče bo primerjava s pokopališčem koga zmotila, a naj to zadrži zase ... dolge kolone rdečih utripajočih lučk se ne razlikujejo kaj veliko od tistih električnih na grobovih, pa tudi avtocesta, ali bolje njene uporabnike, večkrat loči tanka črta do/od smrti ... Ker pa spomini na pokojne le ne smejo biti tako turobni, pošiljam don Bosku in njegovim sinovom novoizumljeno razlago kratice SDB (Salesiani di Don Bosco = don Boskovi salezijanci). Ko začnejo preprosti ljudje zahajati med visoko učene salezijance, ki govorijo, "kot bi rož'ce sadili", potem kmečka domišlija vse to prevede v konkreten in vsem (razen pametnjakom) razumljiv jezik. Torej kratica SDB pomeni: " S em/Si d obra b araba". Kar pa niti ni tako napačno. Prve salezijance je don Bosko vzgojil iz tistih malih barabic, ki jih je zbiral po cestah in jih spremenil v dobre ... dandanašnji pa bi ...

On je bil vzgojen v klasični "krščanski" družini. Ona je bila krščena in nič več. Odločila sta se za poroko. Cerkveno poroko. Ona ne veruje in ni niti pod razno pripravljenja spreminjati svojih stališč. On ji sledi. A ker je bila krščena, cerkvena poroka z nevernim ni možna, torej se bosta cerkveno poročila oba. Njo moti, da bo podpisala dokument, da ne nasprotuje kasnejši parterjevi vzgoji otrok v krščanskem duhu. Tega ona ne bo dovolila. Krst mogoče še, drugače pa nikakor ... A cerkvena poroka bo. Baje zaradi njegovih staršev. Zakaj, hudiča, bi se potem cerkveno poročala in zakaj naj bi bil svojemu prijatelju (cerkvena) priča? Pozna kdo kakšen pameten odgovor? P.S. V trenutku mojega pisanja je priletel sms z obvestilom, da je dobil drugo pričo. A vprašanje, zakaj se taki ljudje cerkveno poročajo, ostaja ...

S sobratom sva odšla na kosilo. Ker sem bil prej pri zobozdravnici, sem temu primerno izskočil iz prejšnjega avtomobila v sobratovega in s seboj vzel najnujnejše: ključe, mobitel in denarnico. Ko sva prispela na cilj, sem ponovno izskočil iz sobratovega avtomobila in skušal rezervirati prosto parkirno mesto. Ko je sobrat parkiral, sem opazil, da sem nekam založil denarnico. Nisem se mogel spomniti, kam bi jo vtaknil ... v žepu je nisem imel, v avtu na sedežu tudi ne ... verjetno je zlezla pod sedež. Sredi kosila zazvoni telefon. Z Rakovnika me obvestijo, da je klicala policija s postaje Bežigrad in povpraševala po meni. Kar zdrznem se! Kot v filmu mi spomin prehiteva po dogodkih zadnjih dni. Prehitra vožnja? Neprimerna mesta? Srečevanja? Hm ... Prijazni tajnikov glas z druge strani žice, ne, signala pač, še doda, da so imajo mojo denarnico in naj jih pokličem. Kaj takega! Jem še ne 20 minut, pa je nekdo že predal policiji denarnico! Tako s sobratom mirno kosiva dalje med kramljanjem o ...

Popoldan misijonske nedelje se je kopal v primorskem jesenskem soncu. Odkril sem slovensko vas Mačkolje (naglas na a!). Župljani so dvorano napolnili in poleg predstavitve Angole pričakovali začetek misijonske tombole ter njenih dobitkov. Bilo je pristno primorsko domače ... in neverjetno angolsko živahno za tisto majhno vas, stisnjeno pod kraški rob. Več na: http://www.zupnija.mackolje.org/misijonska%20nedelja%202008/misijonska.html

V nekem tipkanem pogovoru sem v svojem jamranju dobil temu primeren odgovor: "... to ste pa vi neumni salezjanci! k ne da bi se pozdravl, ampak se vam vleče, pol ste pa na pol mrtvi! (sj veter je povsod isti-tko na Rogli, kot na Voglu :)" Ja, včasih se je treba malo ustavit ob ogledalu mladih, da odkrijemo pravo in resnično podobo našega (bolnega) dela in naprezanja. K temu pač ni kaj dodati ...

Pretekle dneve sem se pridružil skupini salezijancev pri romanju k izvirom naše karizme in družbe. Obiskali smo rojstni kraj sv. Janeza Boska, Colle Don Bosco, Valdocco in ob koncu še Mornese, "rojstni" kraj sester Hčera Marije Pomočnice ... Nisem si vsega zapomnil, tudi ni se me vse "dotaknilo" tako globoko. Spomnim se "pridige" g. Egidia v Morialdu, ko je večina prijetno spančkala po obilnem kosilu s Colle Don Bosca. Govoril je o Dominiku Saviu. Pravzaprav o njegovih starših, ki so temelj njegove svetosti. Oče Karel je bil kovač, mama Brigita šivilja. Torej sta imela vse možnosti, da živita dobro glede na svoj poklic. Danes bi bila gotovo uspešna in premožna, verjetno ločena, saj taki poklici ne gredo skupaj ... A Karel je bil pravi kristjan, ki je delal in pomagal povsod tam, kjer je bilo potrebno, pri tem pa ni terjal premnogih dolgov, ki bi jih lahko, saj revni kmetje niso imeli od kje plačevati ... tudi mama Brigita je razvejala mrežo svojega dela. V...

Tri skrivnosti imam, ki na plano jih dam: izpod ene so strehe, imajo različne zamete. Kdor ugotovi, kje vse to stoji, naj pridno molči in skrivnost uteši.

Eno od metod, s katerimi je don Bosko mladim vžigal duha molitve, je bilo prisostvovanje skupnim bogoslužnim obhajanjem. Od 1846 do 1871, ko je mogel, se je don Bosko vsak večer vztrajno udeleževal skupnih večernih molitev. Mladi Lojze Bussi je nekega dne med zbiranjem gojencev prišepnil tovarišu: »Zakaj prihaja don Bosko vedno k skupnim molitvam, ko je doma?« Začeli so z molitvami, takoj ob koncu pa se je don Bosko povzpel na prižnico. Po govoru se je vrnil med gojence in tedaj se mu je Bussi približal z besedami: »Don Bosko, nekaj mi povejte.« Don Bosko mu je takoj zašepetal na uho: »Molitev skupaj z drugimi daje dober zgled!« Mladenič je osupnil z velikimi očmi, saj ga don Bosko gotovo ni mogel slišati! (Prim. Memorie Biografiche, VIII, 226)

Naj tokrat spregovorijo slikce ...