Žužemberk je zakon

Kljub smotani soboti in nabiti nedelji sem se na povabilo prostovoljke Tanje zvečer podal še v Žužemberk na predstavitev misijonske izkušnje v Angoli. Prišla je tudi s. Zvonka in po dolgem času sem srečal Saša, zdaj že diakona novomeške škofije, sicer domačina iz Žužemberka. Ogromna cerkev, v kateri se skoraj zgubiš, je delovala prazno ... a napolnili so jo ljudje. In to ne nekaj, temveč povsem. Grdo bi bilo zapisati, da se je tokrat splačalo, saj se vedno splača, ko gre za Angolo :), a res mi je bilo toplo pri srcu kljub zimskemu mrazu, ki kliče na smučišča ... Zakaj že mi tisti pogledi Žužemberčanov ne dajo miru?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci