Pri salezijanskih koreninah

Pretekle dneve sem se pridružil skupini salezijancev pri romanju k izvirom naše karizme in družbe. Obiskali smo rojstni kraj sv. Janeza Boska, Colle Don Bosco, Valdocco in ob koncu še Mornese, "rojstni" kraj sester Hčera Marije Pomočnice ...
Nisem si vsega zapomnil, tudi ni se me vse "dotaknilo" tako globoko. Spomnim se "pridige" g. Egidia v Morialdu, ko je večina prijetno spančkala po obilnem kosilu s Colle Don Bosca. Govoril je o Dominiku Saviu. Pravzaprav o njegovih starših, ki so temelj njegove svetosti. Oče Karel je bil kovač, mama Brigita šivilja. Torej sta imela vse možnosti, da živita dobro glede na svoj poklic. Danes bi bila gotovo uspešna in premožna, verjetno ločena, saj taki poklici ne gredo skupaj ... A Karel je bil pravi kristjan, ki je delal in pomagal povsod tam, kjer je bilo potrebno, pri tem pa ni terjal premnogih dolgov, ki bi jih lahko, saj revni kmetje niso imeli od kje plačevati ... tudi mama Brigita je razvejala mrežo svojega dela. Verjetno je bila prav ona, ki je finančno vzdrževala družino, saj je znano, da so ženske boljše pri sklepanju poslov in poravnavi dolgov. Moški prav hitro pozabimo na dolgove in poravnave, ženske se tega zavedajo in hočejo to čimprej poravnati ...
Pristno vsakdanje krščansko življenje in molitev sta temelj Dominikovi vzgoji. Kaj nedeljski odhod k svti maši ali praznovanje ob velikih praznikih, Dominik je imel zgled v očetu, ki je molil vsak dan zjutraj, pred jedjo in pred delom ter zvečer! Pa njegov zgled v prvi klopi pri sveti maši! Zato ga je župnik tudi opazil in ga povabil k ministriranju ter kasneje k prvemu svetemu obhajilu, čeprav to takrat ni bilo mogoče tako zgodaj ...
Vzgajalo je domače okolje: preprosto vsakodnevno krščansko življenje v delu in molitvi. Pomoč v cerkvi je bila pika na i: v Morialdu ni bila umetniško oblikovana, okrašena, poslikana. Bila je preprosta, golih sten, a s navzočim Jezusom, ki je bil center cerkve ...
Kasneje je don Boskov v pisanju življenjepisa Dominika Savia posebej poudaril očetovski lik: takrat so se uvajale državne šole in šoloobveznost. Kakšen zgled so imeli moški in očetje v tisočih izvodih življenjepisa pri pomembnosti vzgoje in vpisa svojih otrok v šole!
Če smo iskreni, tu je temelj in možnost svetniškega življenja mladih! In od tu izhajajo tudi kasnejši mladi svetniki: salezijanski misijonarji so "krivi" prenosa vzgojne izkušnje v svojih zavodih in duhovnih vodstvih posameznikov. Lavra Vikunja, tudi Zefirin Namuncura niso izhajali iz popolnih družin, še zdaleč ne, a "prenos" preprostega vzgojnega in krščanskega okolja jih je oblikovalo v svetnike ...
Da ne bom preveč nakladal: ogledali smo si mnoge prečudovite cerkve, občudovali kipe, slike, materiale in stile, pritiskali na fotografske gumbe, da se je svetilo kot za Novo leto ... koliko pa je ostalo od obiska Jezusa???
Piemont smo preimenovali v Pijemo to!, priimek Krnc smo poitalijanili v Crnechi (Kr'neki), Valponasca pa je med sobrati krožila kot Valpolasco ali Valpadanska ... Ja, to smo mi, salezijanci ...