Slovenska poštenost

S sobratom sva odšla na kosilo. Ker sem bil prej pri zobozdravnici, sem temu primerno izskočil iz prejšnjega avtomobila v sobratovega in s seboj vzel najnujnejše: ključe, mobitel in denarnico.
Ko sva prispela na cilj, sem ponovno izskočil iz sobratovega avtomobila in skušal rezervirati prosto parkirno mesto. Ko je sobrat parkiral, sem opazil, da sem nekam založil denarnico. Nisem se mogel spomniti, kam bi jo vtaknil ... v žepu je nisem imel, v avtu na sedežu tudi ne ... verjetno je zlezla pod sedež.
Sredi kosila zazvoni telefon. Z Rakovnika me obvestijo, da je klicala policija s postaje Bežigrad in povpraševala po meni. Kar zdrznem se! Kot v filmu mi spomin prehiteva po dogodkih zadnjih dni. Prehitra vožnja? Neprimerna mesta? Srečevanja? Hm ... Prijazni tajnikov glas z druge strani žice, ne, signala pač, še doda, da so imajo mojo denarnico in naj jih pokličem.
Kaj takega! Jem še ne 20 minut, pa je nekdo že predal policiji denarnico! Tako s sobratom mirno kosiva dalje med kramljanjem o dogodku. Dokumenti torej so, ker je policija vedela, kam poklicati. No, vsaj to mi je prihranjeno! Kartice? Na srečo jih nimam v denarnici. Denar? Verjetno ga ne bo več ... In nadaljujeva o tem, kje in kako sem izgubil denarnico. Ja, verjetno je bilo to ob hitrem izstopu iz avtomobila sredi prometne ceste ob parkirišču, kjer je mrgolelo avtomobilov in ljudi ...
Ob koncu kosila se mi spet plete v glavi vsa procedura: srečanje s policijo, zapisniki, prevzem in po možnosti še moralni nauki ... S policijo že imam nekaj izkušenj, pa nobene prav dobre. Sobrat se prijazno ponudi, da me odpelje kar na policijsko postajo, saj ni daleč. V svoji zmedenosti še vedno razmišljam, kako bom dokazal svojo istovetnost, če nimam nobenega dokumenta pri sebi. "Mi bodo verjeli, da sem to res jaz?" vprašam na glas in dobim odgovor na svoje 'blond' vprašanje: "Ja, saj na osebni vidijo, da si ti!"
Parkirava pred policijsko postajo. S težkim srcem se odpravljam skozi vrata. Pomična vrata se odprejo, v preddverju skoraj zbudim dežurnega policista in ko mi na drugi strani šipe vključi mikrofon, ponižno povem, da sem prejel telefonski klic, ker naj bi se tu nahajala moja denarnica. Policist pokima, vstane, izgine za motnim steklom. Njegova senca potuje do vrat, ki se odprejo. Pod nos mi brez besed pomoli denarnico. Skoraj v šoku odprem usta: "A to je to?" "Ja", se glasi kratek odgovor in zadeva je končana.
Sobrat, ki me je vljudno čakal, je komaj ugasnil motor avtomobila. Šele ob njegovem začudenem pogledu, kako hitro sem se vrnil, pogledam v denarnico. "Saj to ne more biti res!" Dokumenti so na svojem mestu, denar pa tudi!
Zato se mi danes smeji. Hvala poštenjaku, ki je našel mojo denarnico in jo odnesel na policijsko postajo. Nazaj sem jo dobil, še preden sem se zavedel, da sem jo izgubil.