Cvičkova princesa in srbski policisti
Pred časom smo se
verženski salezijanci mudili v vojvodinski Mužlji pri tamkajšnjih salezijancih.
V kletnih prostorih nove telovadnice ob pokušanju dobre kapljice, ki jo
pridelujejo tamkajšnji vinarji, je beseda nanesla na kakšno »strokovno« izmenjavo.
Seveda nisem mogel zamolčati, da osebno poznam cvičkovo princeso Majo in se
bolj kot ne samovoljno dogovoril za njen obisk.
Na poti do tega obiska
pa sem jo dobil po glavi! No, še bolj pa cvičkova princesa sama … V
nadaljevanju sledi nekaj stavkov iz njenega dnevnika:
...
Ko sem sedla nazaj v svoj
avto, sem si dejala: Suhi, uvod za članek na tvojem blogu imam sestavljen!
Seveda me je navdihnila vožnja s srbskim policijskim avtomobilom pred tem. A
sem kmalu izgubila rdečo nit, saj je danes pogled nazaj malo drugačen.
S Suhijem sva se
odpravila v Vojvodino, v Zrenjanin oz. v Mužljo, kjer delujejo naši salezijanci.
Tam so ljudje zares še revni, kot pri nas pred mnogimi leti. Starejše žene z
rutami, zavezanimi pod brado in ukrivljenimi hrbti kopljejo na njivah, po
cestah vozijo vpreženi konji, starejši gospodje s kakšnim zobom žvečijo suhe
travnate bilke, visoka trava raste iz vseh pločnikov in kamnitih razpok, TAMovi tovornjaki na vsakem vogalu
in še vreme je bilo bolj pusto.
Niti ne vem več. Kot v
kakšnem črno belem filmu, le da je bilo tukaj več barv in nisem sedela pred
sprejemnikom, ampak sem bila v njem, v tisti škatli poleg sedežne garniture in
bogatega regala v svoji dnevni sobi. Tam sem bila le en večer, eno noč in eno
jutro, pa sem ta film vseeno doživela.
V Mužlji deluje Klub
svetega Martina, ki združuje cca. 30 ljubiteljev vinogradništva, vina in
vinske kulture. Društvo oz. klub obstaja že 8 let. Vinogradov v Mužlji res da nimajo,
zato pa vsako leto kupijo grozdje iz okoliških krajev in pridelujejo vino.
Gospodje o vinu zares veliko vedo. Ob torkih se srečujejo v skupnem podrumu,
ki jim ga je v zavodskih prostorih, pod novo zgrajeno telovadnico odstopil salezijanec
Stojan. Tudi on prideluje odlično vino … njegov merlot …
V času velikonočnih praznikov
so se v Mužlji zadrževali salezijanci iz Veržeja. Tam so bili ravno v torek in
imeli so priliko iz prve roke začutiti to, kar sem doživela v tem večeru.
Beseda pa je nekako nanesla na besedo in že je bilo dogovorjeno, da se ob
priliki tudi sama oglasim pri njih. Suhi, Hvala – z veliko začetnico. Res so
hvaležni. Nič takega nisem naredila, le tam sem bila, malo smo se pogovorili o
naših vinih, o našem cvičku, pa o naši vinski zakonodaji ter o njihovih vinih
in navadah. Kakšna hvaležnost in malica, pa novinarji, stiski rok in nasmehi.
Imajo nekaj, kar mi morda iz trenutka v trenutek izgubljamo.
Še nekaj je bilo. Da
ne pozabim. Na srečanje z vinogradniki sva zamudila več kot tri ure. Ker je
mene odpeljala policija. Ah, tudi to sem Suhiju že omenila, pa naj še zapišem.
Če on ne bo nekega dne zbolel od stresa zaradi mene, pol je dobr. V
Ekvadorju je moral na letalo, prostovoljci pa smo ostali tam in nič vedeli drug
o drugem, sedaj me je odpeljala policija z lučkami in je moral ostati tam, pa
ni nič vedel, kaj točno se dogaja z mano. Joj, joj, joj.
Ampak zadeva kljub
temu ni tako huda. Pravzaprav je smešna. Sicer ni smešno to, da sem priletela
na radar – ne bi smela. Če bi peljala počasneje, pa te zgodbe in izkušnje ne bi
bilo. Torej, v kraju Sivac je bila desna noga pretežka. Tik pred koncem
naselja, ko je že bilo videti prečrtano tablo in ravna cesta, sem pritisnila na
gas, da bi prehitela dva tovornjaka pred mano. In čop, so naju ustavili. Pa še
Srba nisva. Po tem je sledila cela štorija.
Hitrost je bila previsoka. Včasih srbski policisti vzeli podkupnino, danes
zmerjeno hitrost takoj prenese v centralo in ne moreš drugega, kot da priznaš,
da si bil prehiter. Majo, Majo, sta rekla iz prve, ko sta vzela moje
dokumente. Vozniška, prometna in potni list v sprednjem policijskem vozilu,
midva pa lepo za njima na policijsko postajo. V avtu tišina, kaj pa drugega.
Na postajo v Kulo sva
s odšla skupaj. Gospod policist ni imel pojma, kaj mora narediti, kateri dokument
mora izpolniti. Klical je enkrat na ta in drugič na oni telefon. Tudi ni vedel
ali bi sedel ali stal in vmes nama je predlagal, pa zapalite cigaretu, ako
pušite. Hvala Vam, gospod policist, dobro sva. Policijska postaja stara kot
zemlja, tla razmajana, škripajoča, stene razpokane, omare viseče, prepolni fascikli,
na mizi poleg računalnika džezva za kavo in nekaj oškrbljenih šalic.
Po cca. pol ure so
bili papirji za sodnika za prekrške pripravljeni. V pisarno so non stop prihajali
drugi policisti, neki komandir, eni v civilu, drugi v uniformi, gledali moje
dokumente, se čudili zapisom slovenskih krajev, izpolnjevali predpise
birokracije, fotokopirali enkrat potni list, drugič vozniško, spet tretjič
prometno iz te in one strani. Morda se sliši grdo, ampak komaj sem zadrževala
smeh, tudi Suhi je nekaj majal z glavo in se čudil. Ko sem ga pogledala tako iz
strani, sem začela kašljati, da bi prikrila smeh.
Nato sem morala v
policijski avto ter v drugi kraj, v Sombor, pred sodnika za prekrške. Suhi ni smel
zraven. Zato je ostal tam. Sorry,
Suhi. L Policista sta bila še kar prijazna. V avtu sem
jima povedala štorijo, kako je bilo,
ko sem bila še cvičkova princesa s polepljenim avtomobilom in so me ustavili
policisti. Eden je celo želel moj facebook naslov za prijateljstvo. Vmes sta
spraševala, če sem lačna, žejna, kdo je tisti gospod z mano, če imam dovolj
srbskih dinarjev. In ker jih nisem imela, sta me peljala do menjalnice, da sem
zamenjala denar. Dejala sta, da me čaka kazen od 6.000 do 20.000 dinarjev. Pa
sta me podučila, da moram sodnici povedati, da sem študentka brez dohodkov in
da nimam veliko denarja. Predlagala sta mi, da zamenjam le 70 evrov. Kaj drugega,
le poslušala sem ju. Debata v policijskem avtu je tekla tudi o splošnem stanju
v Srbiji, o volitvah, ki so jih imeli pred enim tednom, itd. V glavnem,
zanimivo.
Tik pred bivšo županijo,
kjer je danes sodnija, sta vključila sirene. Brez komentarja. Ker sodnice
še ni bilo, smo morali počakati in imeli smo ravno toliko časa, da sta me
odpeljala v center mesta, kjer je ravno potekal Sajam cveča. Tako da sem
videla še nekaj lepih ikeban, pokazala sta mi, kje je katolička in kje pravoslavna crkva. Nato
je bilo potrebno iti do sodnice. Tu mi je začelo srce biti malo hitreje, saj
nisem vedela, kaj naj pričakujem. Kar nekako pa se mi je dozdelo, da sta
policista na moji strani.
Gospa sodnica je po
srbskih zakonih, če mene vprašate, kot kakšen mali bogec. Ona določa vse. Da ne
rečem, da tudi ona ni znala izpolniti vseh papirjev. Menda imajo neki novi
program, se je izmikala z izgovori. To je pač srbska birokracija, ki ji niti
sama ne more oporekati. Sedela je za svojo pisalno mizo, jaz na stolu nasproti
nje, v kotu neka gospa, ki je pisala zapisnik, poleg mene na levi in desni pa
sta stala moja dva »prijatelja« policista.
Vprašanje, ki mi ga je
gospa sodnica postavila, je bilo: Majo, zašto ti pričaš tako dobro srbski i
zašto si tako žurila? Gospe sodnici sem razložila, da imam prijatelje v Beogradu
in v Črni Gori in kadar imam priliko, z njimi malo popričam, žurila pa sam
zato, ker sam kasnila na pozvano
prezentacijo, i da sada kasnim još
više nego prije. Sodnica je za zaključek z nasmeškom dodala: Ah šteta.
Kasnit češ još više. Podučena sem bila še o tem, da moram plačati kazen. V
primeru, da nimam denarja, pa moram prespati v pridržanosti.
Eden od gospodov
policistov, tisti s predlogom o facebooku, me je po navodilu gospe sodnice moral
pospremiti na pošto, da sem srbski sodniji nakazala odpustek za moj greh na
cesti. Na pošti je bilo toliko ljudi, da bi tam lahko čakala še najmanj kakšno uro,
če ne bi prišla v spremstvu policije po uradni dolžnosti. Oči domačinov na meni
so me prisilile, da je nasmešek iz mojega obraza izginil in da je bil večinoma
časa obraz obrnjen proti tlom. Čeprav sem se tudi smejala. Priznam. Je tak
protokol in procedura tudi pri nas? Saj ne vem …
Ko smo protokol pri
sodnici opravili, ko sem denar nakazala in se s tem ognila prenočišču na policijski
postaji in ko sem prejela še en papir s prepovedjo vožnje po Srbiji za 30 dni,
smo se odpravili nazaj k Suhiju. Nazaj grede sem policistoma potožila, da zares
zamujam in vključila sta policijske lučke, čez naselje smo se peljali več kot
90, prehitevali po polni črti, naleteli na nov radar in bili pri Suhiju celo
malo prej, kot smo sprva predvidevali. Po mojem mnenju se bosta dva policista
še kar nekaj časa hvalila z zgodbo, da sta ustavila tujko, saj sem jima ob koncu
pustila liter cvička s svojo etiketo.
…
Ko sem doma
pripovedovala o dogodkih prejšnjega dne, so domači reagirali nekako tako, kot
sem pričakovala. Naša mati je tisti večer, ko sva se s Suhijem odpravila na pot,
doma spraševala, če se je Maja že kaj javila. Mateja je na koncu dodala le: Vidiš,
mati, zakaj se ni javila?! V čuzi lahko opravijo samo en klic. Misliš, da bo
klicala tebe? Veš da je poklicala Suhija …
Komentarji
Objavite komentar