24 let
... je tega, ko smo končali srednješolsko šolanje na tedaj sveže sveži Gimnaziji Želimlje. Čeprav so se uradno imenovali zaključni izpiti, smo se poimenovali maturanti '92. Pet maturantov, danes pet salezijancev, še vedno vztraja na skupni poti, kljub tolikim različnostim, ki se z leti le še poglabljajo, različnim karatkterjem in včasih s popolnoma različnimi pogledi.
Tudi letos smo si vzeli čas zase in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Prva postaja je bila pri salezijancih v Žepčah. Salezijansko velikodušni sprejem, še boljše kosilo, voden ogled in zaključek v salezijanski kleti. Spoznali smo še Kristusa gimnastičarja in uporabne voziček za zaboje ... Kaj še hočeš boljšega? Naučili smo se zaupanja v Božjo previdnost in gostoljubja ...
Druga postaja je bila Sarajevo. In z njim bosanske piramide. Pa Tunel spasa.
Lepo po vrsti: Baščaršija je milina kakšne carigajske tržnice. Prodajalci niso vsiljivi, pa še razumeš jih. To je bilo dovolj, da ta kraj še obiščem :) Tudi islam in njegova kultura sta mi tu bolj domači, kakorkoli se že to čudno sliši. Saj čevapčiči in jogurt sploh niso tako slaba kombinacija, sploh v Želji ...
Posebno poglavje je bilo obisk piramid in labirintnih rovov v Visokem. Blatne poti v breg in malo manj v tunele, prizadevni vodič, kateremu se vidi, da je naučen v vodenju, kaj več pa ne. In seveda energetske točke, sevanja, oh in sploh svetovi in civilizacije. Priznam, mislil sem si svoje in na tistih energetskih točkah, kjer naj bi z razširjenimi rokami ali polaganjem na kamne nekaj čutili, rajši zmolil svojo vsakdanjo zdravamarijo. Pika. Ne bom več o tem. Pa še okoli Tita smo se skoraj skregali. Z vodičem namreč ...
Tunel spasa pod sarajevskim letališčem nas je iz "energetskih višav" postavil na trda tla morije in norije balkanskih vojn. In ostal sem brez besed ...
In tretja postaja: Mostar. Zanimivo (turistično) mesto. Samo da smo prišli na slavni most, že so tačnarili, naj plačamo za skok z mostu. Ne, nihče od nas ni želel skočiti, le tamkajšnji mladci znajo molsti denar. Ženskemu delu je denar kar lezel iz denarnic ob pogledu na postavno zagorelega mladeniča, ki se je šopiril na ograji mostu. A preden smo dočakali skok, so ostali trije ali štirje obredli vse obiskovalce na mostu in pod njim ter nabrali kar nakaj papirja v vseh valutah ... In škrtljivi Slovenci nismo dali nič! Seveda se je dotični maneken umaknil, skočil pa je kar nekdo v neoprenskem kombinizonu.
Srečanje generacije '92 je kljub vsem različnim okusom, spanju in mnenjem uspelo. Utrdili smo se in se zmenili, da zdržimo do naslednjega leta, ko bo srebrno ...
Tudi letos smo si vzeli čas zase in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Prva postaja je bila pri salezijancih v Žepčah. Salezijansko velikodušni sprejem, še boljše kosilo, voden ogled in zaključek v salezijanski kleti. Spoznali smo še Kristusa gimnastičarja in uporabne voziček za zaboje ... Kaj še hočeš boljšega? Naučili smo se zaupanja v Božjo previdnost in gostoljubja ...
Druga postaja je bila Sarajevo. In z njim bosanske piramide. Pa Tunel spasa.
Lepo po vrsti: Baščaršija je milina kakšne carigajske tržnice. Prodajalci niso vsiljivi, pa še razumeš jih. To je bilo dovolj, da ta kraj še obiščem :) Tudi islam in njegova kultura sta mi tu bolj domači, kakorkoli se že to čudno sliši. Saj čevapčiči in jogurt sploh niso tako slaba kombinacija, sploh v Želji ...
Posebno poglavje je bilo obisk piramid in labirintnih rovov v Visokem. Blatne poti v breg in malo manj v tunele, prizadevni vodič, kateremu se vidi, da je naučen v vodenju, kaj več pa ne. In seveda energetske točke, sevanja, oh in sploh svetovi in civilizacije. Priznam, mislil sem si svoje in na tistih energetskih točkah, kjer naj bi z razširjenimi rokami ali polaganjem na kamne nekaj čutili, rajši zmolil svojo vsakdanjo zdravamarijo. Pika. Ne bom več o tem. Pa še okoli Tita smo se skoraj skregali. Z vodičem namreč ...
Tunel spasa pod sarajevskim letališčem nas je iz "energetskih višav" postavil na trda tla morije in norije balkanskih vojn. In ostal sem brez besed ...
In tretja postaja: Mostar. Zanimivo (turistično) mesto. Samo da smo prišli na slavni most, že so tačnarili, naj plačamo za skok z mostu. Ne, nihče od nas ni želel skočiti, le tamkajšnji mladci znajo molsti denar. Ženskemu delu je denar kar lezel iz denarnic ob pogledu na postavno zagorelega mladeniča, ki se je šopiril na ograji mostu. A preden smo dočakali skok, so ostali trije ali štirje obredli vse obiskovalce na mostu in pod njim ter nabrali kar nakaj papirja v vseh valutah ... In škrtljivi Slovenci nismo dali nič! Seveda se je dotični maneken umaknil, skočil pa je kar nekdo v neoprenskem kombinizonu.
Srečanje generacije '92 je kljub vsem različnim okusom, spanju in mnenjem uspelo. Utrdili smo se in se zmenili, da zdržimo do naslednjega leta, ko bo srebrno ...
Komentarji
Objavite komentar