Salezijanec pomočnik Štefan Sándor

Vrhovni postulator salezijanske družbe Pierluigi Cameroni je 27. aprila pisarni Kongregaciji za zadeve svetnikov oddal »Positio super martyrio« za salezijanca laika Šefana Sándorja, ki je bil iz sovraštva do vere ubit na Madžarskem 8. junija 1953. Je eden izmed mnogih mučencev, ki so v komunističnem režimu prelili svojo kri za Kristusa in Cerkev.

Positio, ki jo je s sodelavcem, madžarskim salezijancem Jánosem Szökejem, sestavil Vicenzo Criscuolo, ofm, vsebuje kratek življenjepis Božjega služabnika in široko ter prepričljivo predstavitev njegovega mučeništva v formalnem in materialnem smislu. Posebej podčrta tudi njegove kreposti, še posebej njegovo prizadevanje ostati zvest poklicu salezijanca laika.

Pričevanja in dokumenti so bogati in pomenljivi, pa naj govorijo o samem življenju Božjega služabnika ali o njegovem mučeništvu. Sedaj je potrebno počakati na odločitev svetovalcev zgodovinarjev, teologov ter komisije kardinalov in škofov.

Štefan Sándor se je rodil v Szolnoku na Madžarskem 26. novembra 1914 očetu Štefanu in materi Mariji Fekete. Preko Salezijanskega vestnika je spoznal don Boska in takoj ga je prevzela salezijanska karizma. Leta 1936 je bil sprejet v Clarisseum v Budimpešti, kjer se je dve leti pripravljal na vstop v salezijansko družbo. V »Don Boskovi tiskarni« je obiskoval tehnično-tiskarske tečaje. Vstopil je v noviciat, a ga je moral prekiniti, saj so ga poklicali v vojsko. Ko so ga leta 1939 dokončno odpustili, je po letu noviciata 8. septembra 1940 naredil prve zaobljube kot sobrat pomočnik.

Poslali so ga v Clarisseum, kjer se je posvetil poučevanju na poklicnih tečajih. Zadolžen je bil še za asistenco v oratoriju, ki jo je opravljal strokovno in z veseljem. Bil je pobudnik Katoliške delavne mladine. Ob koncu druge svetovne vojne se je posvetil materialni in moralni obnovi družbe ter se posebej zavzmal za najrevnejše mlade, ki jih je zbiral k poklicnemu poučevanju.

Ko je država leta 1949 pod Mátyásom Rákosijem podržavila cerkveno premoženje in so se začele težave s katoliškimi šolami, je Sándor skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Redovniki so naenkrat ostali brez vsega in se zato razkropili. Tudi Štefan je moral zapustiti svojo tiskarno ravno v času, ko je postala znana in »izginiti«. Namesto begunstva je ostal v domovini in nadaljeval z delom za mlade. Uspel se je zaposliti v neki tovarni detergentov v glavnem mestu, kjer je skrivaj, a neustrašeno nadaljeval s svojim apostolatom, čeprav je vedel, da je take vrste dejavnost najstrožje prepovedana.

Julija 1952 so ga aretirali na delovnem mestu in od takrat ga tudi sobratje niso več videli. Uradni dokument spričuje proces, kjer je bil obsojen na smrt z obešenjem, ki se je izvršilo 8. junija 1953.
Povzeto po ANS