Hvaljen bodi, Gospod

Pred Najsvetejšim na prvi petek v cerkvi Srca Jezusovega v Podgorici.

Hvaljen bodi, Gospod, za Matjaževo pesem o Dominiku vzorniku, ki smo jo zjutraj med zajtrkom na glas nabijali in tako na vsa vrata privabili sestre in zaposlene, da so zgroženi spraševali: »Pa što je to?«

Hvaljen bodi, Gospod, za sončno vreme in sobrata Vikija, ki je osedlal svojega konjička in me povabil pozadi na zanimivo pot v Emavs.

Hvaljen bodi, Gospod, za kraljevo cesto od Virpazarja do Ulcinja, ki v svojih ovinkih in vzponih ob obronkih Skadarskega jezera skriva tvoje neokrnjeno stvarstvo in rešuje čast ekološke Črne Gore.

Hvaljen bodi, Gospod, za zavarovani in urejeni kostanjev in oljčni gozd na najini poti, ki je užil tvoje žarke in naju blažil s svojo senco.

Hvaljen bodi, Gospod, za ovce, koze, konje, osle in krave na poti, ki preživljajo tukajšnje pristne prebivalce, ki se niso pustili toku časa in se trmasto držijo svojih navad.

Hvaljen bodi, Gospod, za najjužnejši konec Črne Gore in Ado Bojano, kjer se na bregovih v morje se iztekajoče se reke Bojane stiskajo prikupne restavracije, ki na zunaj delujejo kot barake, v nederjih pa skrivajo vso gurmansko kulinariko.

Hvaljen bodi, Gospod, za škampe in riž z morskimi sadeži, obarvan s sipino tinto, ki so ga nedrja ribjega restorana Miška položila predme in sem si kljub svoji izbirčnosti na koncu oblizoval prste.

Hvaljen bodi, Gospod, za poglede na neskončnost južno južnega Jadrana in prav tako skoraj neskončnih peščenih plaž tja do kilometre oddaljenega Ulcinja ter za veter, zaradi katerega te lahko sedaj hvalim, sicer bi se še vedno sušil na tisti mivki.

Hvaljen bodi, Gospod, za tripasovno cesto, ki pelje v center Ulcinja in jo tukajšnji prebivalci uporabljajo na poseben način: zunanji pas je namenjen parkiranju, srednji pas je namenjen ustavljanju, notranji pas pa je vozni pas.

Hvaljen bodi, Gospod, za ovinkasto obalno cesto iz Ulcinja do Bara, kjer se stikata morje in planine tako tesno, da ni prostora za nič več kot le za pot brez ustavljanja ob težkih mislih in preteklih dejanjih, kakršnakoli so že bila.

In končno, hvaljen bodi, Gospod, ki si navzoč ne v razkošni in hladno pozlačeni ter z vsem mogočim okinčani moštranci, temveč preprosto ležiš v topli lončeni skodelici, tako majhni na tako velikem oltarju, tako skrit za njenim robom, da te ni mogoče videti, mogoče pa te je čutiti …