Če smo se na Colle pritoževali nad tipično hladnim salezijanskim sprejemom, pa nas je Valdocco v vsej svoji gromozanski velikosti sprejel zelo lepo. Dež nas je zadržal v srcu naše družbe ob podoživljenju zgodovine in razvoja duhovnosti prvega oratorija.
V don Boskovih sobah smo bili deležni posebne "milosti", saj smo se lahko sprehodili znotraj stekel po don Boskovih sobah, kjer je pisal, načrtoval in umrl. Dotik njegove pisalne mize in postelje, na kateri je umrl; vrč (danes destilirane) vode, iz katerega je zadnjič pil; nekaj lešnikov, ki jih je imel tako rad; je pač posebno doživetje, ki ga znajo pokvariti edino salezijanski sobratje, ki so se fotografirali na tisoč in en način ob teh svetih predmetih ... Saj si lahko predstavljate skupino Kitajcev in Japoncev skupaj s fotoaparati, ki škljocajo, da je veselje ... Ob koncu je moral naš vodnik po teh sobanah ponovno postlati don Boskov posteljo!
A potrpežljivost je lepa čednost, sploh med salezijanci.
Prav zabavno je bilo odkrivati "zgodovinske" napake na čudovitih slikah v cerkvi sv. Frančiška Saleškega. Sv. Frančišek Saleški na glavnem oltarju moli ob podobi lurške Matere Božje, ki se je prikazala mnogo stoletij kasneje ...
Sprehod po Torinu je bil bolj obujanje spominov izpred treh let, ko smo tu začeli vrhovni zbor naše družbe, pika na i pa je bil še en večerni sprehod z mladim in zagretim sobratom, ki sva ga zaključila malo bolj po slovensko: ob pici in pivu!
Komentarji
Objavite komentar