Evangelizacija in beseda o brezmadežnosti

Danes smo začeli z novim »predmetom« Nova evangelizacija, ki ga je profesor, španski salezijanec, preimenoval v Novost evangelizacije. S svojim pristopom in načinom predavanj je dodobra razgrel udeležence, razburil posameznike, pohujšal nekatere sorojake … Debata se je iz učilnice preselila na avtobus in h kosilu, a se še vedno nis(m)o pomirili …

Kaj se je dogajalo? Očitno nas je uspel popolnoma sprovocirati s svojim izzivanjem glede novega načina podajanja Božjega razodetja, ki postaja bolj Verodostojnost, vera postaja razumevanje Verodostojnosti; tradicija oz. Cerkev pa smisel odrešenja …

Na prvo mesto je torej postavil odrešenega človeka, ki je ustvarjeni ustvarjalec ljubezni in Božje oznanilo verodostojno razlaga naprej, pri tem pa je vsa cerkvena »navlaka«, dogme, liturgija, strukture, v drugem planu … ko smo že pri dogmah: v grščini dogma pomeni mnenje, v prvi Cerkvi disciplinska in pravna odločitev, v srednjem veku »pičla pomembnost«, v sedanjem času pa »razodeta resnica«, ki je razglašena … kakšen razvoj!

Kopija pa so se dokončno začela lomiti ob brezmadežnosti. Čeprav je profesor le omenil dogmo o Marijini brezmadežnosti in je ni zanikal ali zavrnil (kako bi jo le, če je pa duhovnik in profesor pastoralne teologije!), pa si brezmadežnost razlaga malce drugače, kot smo to navajeni mi. Brezmadežnost Cerkev povezuje z odsotnostjo spolnih odnosov, namesto da bi jo povezovala s čistostjo kot tako. Kot da poročena mati s kupico otrok ni čista!? Cerkev slavi brezmadežnost v neporočenih ženah, devicah, materam pa ne namenja kaj prida molitvenih obrazcev in spomina … Čistost ima za najvišjo obliko ljubezni do Boga, ne pa odsotnost spolnega dejanja! Seveda v tej luči razumevanje brezmadežnosti postane popolnoma drugačno in če to povežemo še z Marijo … je jasno, da je med sobrati zavrelo … no, ne med vsemi …

Seveda prevzemam možnost, da sem tudi sam napačno razumel in interpretiral profesorjevo provociranje, a glede na odziv sobratov je gotovo dregnil v osrčje naše vere … sam sem premalo študiran, da bi lahko pravoverno sodil njegova izzivanja in me tudi ne moti, če se odpre kakšno novo okno, skozi katero lahko posveti sonce vere. Oken s pogledom na nočno nebo imamo že veliko … vera se pri tem ne bo izgubila, lahko se le okrepi ali oslabi, v najslabšem jo lahko zavržemo, a vera kot taka ostaja.