Resno neresni

Pri predmetu Kulturna antropologija: V nekem mehiškem plemenu še vedno nosijo na grobove hrano. Pa pride nov, mlad duhovnik, zaverovan v puritansko krščanstvo in zafrkljivo vpraša domačina: »Kdaj pa potem vaši umrli pridejo to pojest? Je to zvečer ali mogoče ponoči ali ob kaki določeni uri?« Ta pa mirno odgovori: »Ne vem natančno, verjetno pa ob isti uri, kot pridejo vaši umrli duhat cvetje in se gret k svečam.«

Obravnavamo pa tudi resne teme, ki so pri nas zelo aktualne in všečne. Vsi namreč govorijo o strpnosti, naj bo pri politiki, pri zgodovini, pri družbi. A to ni dovolj. Če si strpen, je enako kot če zavračaš drugega. Potrebno je drugače mislečega spoznati, potrebno se je učiti njegovih navad, vedenja, mišljenja. Tako bomo lahko sobivali in se spoštovali. S strpnostjo ustvarjamo le globalizacijo brez duše, z našo odprtostjo pa bomo lahko ustvarjali globalizacijo harmonije …

Pri predmetu Morfologija religije: Človeka pri iskanju bistva in smisla v religiji zaznamujejo in navdihujejo čas, prostor, narava in lasten obstoj. Primer, na kakšen način se razkrivamo oz. zakrivamo, pa podaja naslednji vic: Škof je s svojim tajnikom obiskal neko odročno župnijo. Ker sta bila (pre)zgodnja, sta se ustavila ob čudovitem jezeru in škof si je zaželel malce zaplavati. Tajnik ga je še spodbudil k temu. »Saj bi, pa nimam kopalk.« »Nič ne de, vi kar pojdite v vodo, jaz pa bom tukaj čuval stvari.« Rečeno, storjeno. Škof se poda v vodo, s ceste pa zavije avtobus pobožnih sester, ki so se napotile k obali. Iz avtobusa so potegnile stolčke in malico ter si pripravile piknik. Škof se nekaj časa skriva v vodi in za grmovjem, a tajnik mu začne mahati, da je že čas, da se odpravita naprej. Ker škof ni mogel iz vode drugje kot ravno med sestrami, si je z rokami nerodno pokril mednožje in zakorakal v njihovo sredo. Pa zakriči tajnik: »Ekscelenca, zakrijte si rajši obraz, spodaj vas menda nobena ne bo spoznala!«

Zadnja ura pri Morfologiji religije: Definicijo hebrejskega večnega življenja Šeol, kjer duše živijo kot sence, neke vrste ne živi ne mrtvi, profesor pove zelo nazorno: »To je točno tako kot študentje pri zadnji šolski uri!«

Pri predmetu Ekonomija in globaliziran svet: Na začetku profesor vpraša, kaj nam pade na pamet ob besedi ekonomija in jo zapiše na tablo. Iz razreda se oglasi: »Denar!« Profesor se obrne in pravi: »Tole je pa gotovo iz salezijanskih ust priletelo!«

Iz življenja na kolesih: Prejšnji teden smo iz Univerze hiteli na naš avtobus, ko voznik pove, da se prednja vrata ne dajo zapreti, a nima smisla, da bi komplicirali, zato naj se posedemo na zadnje sedeže in bomo šli kar s tem avtobusom. Seveda se s pokvarjenim avtobusom ne sme voziti niti po Rimu, zato je šofer zavil na obvoznico, ker tam ni policistov. Seveda je vozil po odstavnem pasu in v začetku je šlo odlično. Nakar v daljavi zagledamo modre luči. Šofer zavije na prvi izvoz in na naslednjem uvozu nazaj na obvoznico. Odlično! A glej ga zlomka, spet se v daljavi svetijo modre luči. Izvoza pa nobenega! Tako se pripeljemo za policijski avto in ustavimo. Policaj to opazi in se peš odpravi do nas. S šoferjem se nekaj menita, nato pa policaj začne riniti v vrata, če se bodo zaprla. Ko s šoferjem to še nekajkrat ponovita, stopi iz policijskega avtomobila – policistka! In zabave je bilo konec. Sledili so samo še ukrepi za šoferja, nas pa je po dobri uri čakanja prišel iskat drug avtobus.

Ta teden pa smo dobili novega šoferja. Če smo se s prejšnjim vozili na Univerzo pol ure, se s tem eno uro. Ubogi revež ne pozna poti, razen ene: skozi center mesta! A kot trmasti Rimljan se tudi ne da kaj prida podučiti. Pač uživa v gneči in hupanju na vsakem križišču. Mi pa malo manj … No, to bi še šlo, če bi znal voziti. A prav čutimo pod nogami, kako ubogi avtobus trpi ob njegovem prestavljanju. Najprej zaškrta, potem se zatrese, potem malo poka in še močneje zaškrta, nakar še malo zasmrdi in končno prestavi v – napačno prestavo. To se seveda ponovi vsaj še enkrat in takrat že množica avtomobilov za nami veselo trobi. Nekateri potniki se dobesedno držijo za glavo, jaz pa sem začel brati knjigo. Sicer mi je ob branju med vožnjo slabo, a pri tej vožnji me to celo pomirja …

Iz življenja za mizo ali Kuharski recepti: Že tako ali tako imamo obrnjen jedilnik, tako da najprej začnemo s sadjem in solato, nato pa pride na vrsto vse drugo, indijski sobratje pa imajo pri tem še prav posebne navade. Ena izmed njih je ta, da olupijo kivi (Actinidia deliciosa), ga narežejo, nato posolijo in zaužijejo. Nisem poskusil. Drug tak recept pa mi je še bolj tuj: v solatni krožnik (zelena solata, paradižnik, koščki sira, mogoče šunke) dodajo še zajemalko in pol beluševe juhe (Asparagus officinalis). Sam imam to jed rajši na dveh krožnikih …