Rimske vikend vedute

Medtem ko so v baziliki sv. Petra v Vatikanu posvečevali visokocenjenega salezijanca za novega škofa, ko je po katakombah lazila skupina mladih pod vodstvom salezijanca in ko je v generalni hiši potekal shod strokovnjakov salezijancev o prvem don Boskovem nasledniku Mihaleu Rui, sem se rajši sprehodil po centru Rima. Nekako mi še ne gre ...

Tukrajšnji ravnatelj je na nedeljsko jutro imel odlično pridigo, ki sem jo celo poslušal in si jo zapomnil. Jezus s svojimi čudeži ni le ozdravljal ljudi, temveč jih je odreševal. Evangelij te nedelje pripoveduje o ozdravljencu, ki se je vrnil in slavil Boga. Kako pa je z nami? So naše skupnosti le nevladne organizacije, dobrodelne ustanove in vzgojni zavodi, ki pomagajo, svetujejo, organizirajo? Odpovedali pa smo pri najosnovnejšem, to je pri veselem oznanilu. Mladim ne prinašamo več Jezusovega odrešenja. "Studia di farti amare", don Boskovo geslo v njegovem rojstnem jeziku, piemontščini, pomeni nekaj več kot le "uči se, da te bodo imeli radi"! Naredi vse, oblikuj se, spremeni se, da te bodo imeli radi ... Kaj pomaga škofovsko posvečenje v najbogatejšem bogoslužju, ki je v hramoniji z Bogom, če mladi tega ne razumejo? Postati moramo prinašalci odrešenja, ne le ozravljanja ...
Sprehajal sem se po Rimu, tem nekajtisočletnem križišču idej, kultur in dejanj. Kako se ne bi razveselil naključno najdene angolske ambasade? V velikem loku sem obkrožil stvar, ki je želodec ne prebavi in se zasušena nahaja na robu pločnika ... in nekaj deset metrov naprej še ena ... seveda, bil je vikend in čez cesto je prostor za mlade. Me mika, da bi šel ob priliki pogledat :) gospa srednjih let je iz svojih ust predse hladnokrvno izpljunila nekaj stokrat prežvekano ustno reč ... po mojem mnenju je bila Rimljanka. Med utrujenim dremanjem v katedrali sv. Janeza v Lateranu je nekaj Hrvatic za mojim hrbtom zelo pobožno čvekalo na vse pretege, da so jih morali utišati ... tk, tk, tk se je prezbiteriju bližala fina gospa v visokih petah, ki so odmevali pod pozlačen strop, ki name na žalost ni naredil duhovnega vtisa. Drs, drs, drs je nadaljevala s svojim korakom, ko jo je množica prezirljivo pogledovala, jaz pa še vedno nisem odtrgal pogleda s stropa. Prekleto zlato, ki onemogoča pogled dalje, v večnost ... A pustimo to, saj smo vendar odrešeni, tudi če smo malce bolani ...