Rimske vikend vedute


Medtem ko so v baziliki sv. Petra v Vatikanu posvečevali visokocenjenega salezijanca za novega škofa, ko je po katakombah lazila skupina mladih pod vodstvom salezijanca in ko je v generalni hiši potekal shod strokovnjakov salezijancev o prvem don Boskovem nasledniku Mihaleu Rui, sem se rajši sprehodil po centru Rima. Nekako mi še ne gre ...
Tukrajšnji ravnatelj je na nedeljsko jutro imel odlično pridigo, ki sem jo celo poslušal in si jo zapomnil. Jezus s svojimi čudeži ni le ozdravljal ljudi, temveč jih je odreševal. Evangelij te nedelje pripoveduje o ozdravljencu, ki se je vrnil in slavil Boga. Kako pa je z nami? So naše skupnosti le nevladne organizacije, dobrodelne ustanove in vzgojni zavodi, ki pomagajo, svetujejo, organizirajo? Odpovedali pa smo pri najosnovnejšem, to je pri veselem oznanilu. Mladim ne prinašamo več Jezusovega odrešenja. "Studia di farti amare", don Boskovo geslo v njegovem rojstnem jeziku, piemontščini, pomeni nekaj več kot le "uči se, da te bodo imeli radi"! Naredi vse, oblikuj se, spremeni se, da te bodo imeli radi ... Kaj pomaga škofovsko posvečenje v najbogatejšem bogoslužju, ki je v hramoniji z Bogom, če mladi tega ne razumejo? Postati moramo prinašalci odrešenja, ne le ozravljanja ...
Sprehajal sem se po Rimu, tem nekajtisočletnem križišču idej, kultur in dejanj. Kako se ne bi razveselil naključno najdene angolske ambasade? V velikem loku sem obkrožil stvar, ki je želodec ne prebavi in se zasušena nahaja na robu pločnika ... in nekaj deset metrov naprej še ena ... seveda, bil je vikend in čez cesto je prostor za mlade. Me mika, da bi šel ob priliki pogledat :) gospa srednjih let je iz svojih ust predse hladnokrvno izpljunila nekaj stokrat prežvekano ustno reč ... po mojem mnenju je bila Rimljanka. Med utrujenim dremanjem v katedrali sv. Janeza v Lateranu je nekaj Hrvatic za mojim hrbtom zelo pobožno čvekalo na vse pretege, da so jih morali utišati ... tk, tk, tk se je prezbiteriju bližala fina gospa v visokih petah, ki so odmevali pod pozlačen strop, ki name na žalost ni naredil duhovnega vtisa. Drs, drs, drs je nadaljevala s svojim korakom, ko jo je množica prezirljivo pogledovala, jaz pa še vedno nisem odtrgal pogleda s stropa. Prekleto zlato, ki onemogoča pogled dalje, v večnost ... A pustimo to, saj smo vendar odrešeni, tudi če smo malce bolani ...

 






Komentarji

  1. Les, ki ga je Mojzes vrgel v grenak izvir v Mari, je lepa prispodoba, kaj se zgodi, ko povabimo Jezusa v svoje življenje. Naše življenje spremeni svoj okus, ko stopimo v polnost življenja.
    Bog nam je v Mari obljubil, da bo poskbel za našo odrešitev (sozo)- da bo kot naš zdravnik ozdravil naš duh, dušo in telo! Ozdravil nas bo za večno življenje, če mu bomo zvesti.
    Če se zgolj ozremo v veri na Jezusa Kristusa in položimo vanj svoje upanje, smo odrešeni! Če v molitvi s svojimi usti izpovemo, da je Jezus Kristus Gospod v slavi svojega Boga Očeta in če s svojim srcem verjamemo, da ga je Bog obudil od mrtvih- smo rešeni. To pomeni- ozdravljeni.
    Sprejmimo to ozdravljenje, ki nam po Jezusovem trpljenju - ko je prestal kazen namesto nas - pripada, saj nam ga ponuja Bog. Vzemimo svoj les in ga vrzimo v grenkobo svojega življenja. Sprejmimo ozdravljenje in polnost življenja, ki je v Jezusu Kristusu.

    ***

    Rekel je: »Če boš res poslušal glas GOSPODA, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in ubogal njegove zapovedi in izpolnjeval vse njegove zakone, ne bom spravil nadte nobene od bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt; kajti jaz sem GOSPOD, tvoj zdravnik.« (2MZ 15,26)

    Želim ti popolno SOZO!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci