Dogajanje na polno

Ce se mi je vceraj zdelo, da je minil cisto navaden dan (zato se mi tudi ni dalo pisati), se mi je ze zvecer zdelo sumljivo, da je imela s. Maribel zaprta vrata v kuhinjo, kar se nikoli nikdar nisem videl ... in danes zjutraj je bil na mizi s cokolado oblit biskvit. Tako smo imeli slovesen zajtrk. Seveda se je s. Margarida pohvalila, da na cast dravnemu prazniku v Peruju, od koder prihaja ...
Na sreco sta Janja in Sasa naredili razpored delavnic do konca nasega mandata, tako da vse poteka vec ali manj gladko. Danes dopoldne sem vec kot pri delavnicah bil v vrtcu in predsolskih razredih, saj sem na prosnjo s. Aparecide in s. Maribel na veliko slikal. Najprej predsolske razrede s sliko Marije Pomocnice, nato pa sva z Maribel kar po tekocem traku fotografirala otroke iz vrtca za njihove italijanske botre. Le kje so slovenski?
Seveda je svoj piskercek pridala se s. Margarida, ki me je prosila, naj "dezuram" v informacijski ucilnici, saj ni bilo Gilberta. In sem nekemu bitju pomagal delati seminarsko nalogo o 5. pan-afriskem kongresu, ki se je odvijal 1945 v Manchestru. Kaj vse se bom se jaz naucil tukaj! Menda je bilo glavno sporocilo tega kongresa, da imajo afriske drzave pravico do popolne samostojnosti in ne vem kaj se ...
Popoldne sem nadaljeval s fotografiranjem, nato pa smo se podali na dolgo pot k Dom Boscu. Bili smo mi strije, Guma in Ana, za nami se je nabiralo cezdalje vec otrok in ko smo zaceli z animacijo, niso sli vsi v en krog! Bilo jih je krepko cez 250, saj je zmanjkalo pobarvank, voscenk, pa se cerkvica je bila zaklenjena ... sicer a tako ali tako ne bi sli vsi noter.
Tako smo bili kar zunaj v nekem pescenem bregu, kjer so se susili betonski zidaki. Uspelo nam je posesti tretjino otrok, ko je druga tretjina veselo jemala susece se zidake, da bi jih imela za sedenje. Pa zacne spodaj izza ceste gospa kricati, da naj zidake pustijo pri miru. No, vecinoma so pristali v blizini susilnice, malo obrnjeni in prevrnjeni ... Ko smo podedali se tretjo tretjino otrok, se je prva tretjina veselo zguzvala k tretji tretjini in zmeda je bila popolna. Druga tretjina pa je tako ali tako ponovno zavzela susilnico zidakov ...
A kljub zmedi je nekako slo, uspeli so pobarvati pobarvanke in pokrasti polovico voscenk (vsaj siliti nam ni bilo treba!). Pot domov proti zahajajocemu soncu je bila prav lepa, seveda smo med gruco otrok pozeli veliko pogledov in komentarjev. Kar nekaj jih je bilo na temo Kitajcev, ki pa smo jih vztrajno odbijali z glasnim não, pa se otroci sami so nam pomagali ... Guma se je ze na zacetku bal, da se bodo malcki, ki so sli z nami, zgubili, pa sem odgovornost prevzel kar nase, da se ne bodo. Saj se lani tudi niso ...
Nazaj grede se je malcek oprijel moje roke in bolj sem ga spraseval, kje stanuje, bolj je govoril, da v Calamutãu, blizu nasega centra. Veselo sva korakala po dolgi poti in skoraj se mi je zdelo ze sumljivo, ko je pogledoval nazaj. A trdil je svoje. Ko smo prisli do gosto naseljenih barak, pa je spustil roko, naredil salto v kup peska in se odkotalil med barake ...
Seveda s tem dan se ni minil. Sasa in okitkana Janja sta se domislili, da ne bosta vec cistili svoje kopalnice, zato sta si lase oprali kar na vrtu iz vrtne cevi ... Poleg glave sta si morali oprati tudi noge, ce ne bi gotovo odpujsali domov iz blata, ki sta ga naredili ...
Dolgcas nam ni, vedno bolj pa se zavedamo, da se je nase bivanje tukaj prevesilo v drugo polovico, ki bo se pestra. Tako napovedujejo tako trume otrok kot sestre ... Bomo videli in vi z nami ...