Moje življenje

Načrtov polno soboto smo začeli s sveto mašo, kot se to pač spodobi vsaj za redovnike. Spomnili smo se blaženega Artemija Zattija, salezijanca laika iz Argentine in ker smo na tukajšnjem tečaju tudi štirje sobratje pomočniki, ki  to še posebej naš praznik. In gospodje duhovniki na to niso pozabili niti pri evharistični daritvi. Misijonar iz Mehike nas je vpletel v samo srce evharistične molitve nekako takole: »Spomni se tudi naših bratov in sester, ki so zaspali v upanju na vstajenje, in vseh ljudi, ki so umrli v tvoji milosti, tukaj navzočih sobratov pomočnikov Riccarda in Janeza (indijski sobrat na drugi strani je dodal še) Marka in Sallama … in jim daj gledati svoje obličje. Prosimo te, usmili se nas vseh …« Seveda smo nekako 'preživeli' do konca maše in se na koncu širokosrčno zahvalili, da se nas pri sveti maši pri umrlih spominjajo že sedaj, ko smo še živi … Da pa molitev le ni bila zaman in da bl. Artemij ni od muh, se je pokazalo že čez nekaj ur, ko sva se z Riccardom

Teden je minil in predavanja z njim. Vsekakor smo končali z nekaj predmeti in začeli z novimi. Pri predmetu Bog in zgodovina sem si spet zapomnil le profesorjev vic o župniku, ki je pri oznanilih po maši povedal tri stvari: dobro, slabo in dobro/slabo. Začel je s slabo: ta teden je strela udarila v zvonik in ga poškodovala. Ljudje so pokimali, da je to res slaba novica. Nato je povedal dobro novico: župnija ima toliko denarja, da bo lahko zvonik takoj popravila. Ljudje so odobravajoče pokimali. Nato pa je zaključil s še eno novico: Ves denar za popravilo se nahaja v denarnicah faranov! Se pa profesor, španski salezijanec ni ustavil le pri vicih, temveč pri dejstvih, ki jih občuti na lastni koži: »Včasih so 'slabe' sobrate pošiljali v misijone, dandanes pa jih pošiljajo na salezijansko univerzo v Rim!« (Ostal sem brez komentarja.) Pri nevemveč katerem predmetu smo govorili o človeku kot objektu, saj se znanost nenehno sprašuje, KAJ je človek. Pa pravi profesor: »Ko je kdo potr

V severnoitalijanskem Castelnuovo Don Bosco blizu Torina je na ogled preprosta, a zanimiva razstava ob 150. obletnici smrti sv. Jožefa Cafassa. Zanimiva iz dveh razlogov: namesto običajnih razstavnih prostorov, osvetljenih in aklimatiziranih nas pričakajo kleti. Kleti, ki so nekoč služile za ječe. Temne, zatohle in le v osnovi urejene za obisk dajejo pristnost, ki jo lahko doživimo le v stiku z realnostjo. Drugi zanimiv element te razstave pa je, da je niso pripravili eksperti in učeni raziskovalci, temveč otroci osnovnih šol s svojimi učiteljicami in duhovniki v Calstelnuovu, ki na preprost in iskren način prikazujejo delovanje tega velikega duhovnika, ki je usmerjal in vodil tudi don Boska na njegovi poti. Pa se kar sprehodimo od luknje do luknje, kjer hladen piš veje iz živih skal, nanje pa pritiska zatohlost pajčevinastih in prhlenih obokov, ki se pnejo v temačnosti zgodovinskih dogodkov. V zaporih Don Cafasso je v Torinu znan po svojem delu med zaporniki. Njegovo delo se ne ko

1996. Alžirija. Skupnost benediktinskih menihov živi v majhnem samostanu in deluje v dobrobit tamkajšnjega prebivalstva po načelu »Ora et Labora – Moli in delaj«. Spoštovanje med menihi, ki nudijo tudi zdravniško oskrbo, in muslimanskimi prebivalci je otipljivo. A v deželo se zažre fundamentalistični terorizem. Kristjan, opat, ki ga je izvolila meniška skupnost, zavrne vojaško zaščito samostana, a ne brez negodovanja nekaterih članov samostana. Neke noči oborožena tolpa vdre v samostan in zahteva pomoč za dva ranjena terorista. Zahtevajo tudi zdravila, a Kristjan jih zavrne, saj so namenjena najbolj revnim okoliškim prebivalcem. Skupina sicer zapusti samostan, a tveganje menihov je (pre)veliko … Če se na ogled filma pripravimo, imamo kaj odnesti od njega. Akcijo zamenja upodobitev človeškega strahu, nerazumevanja in spreobrnitev k sprejemanju in upanju kljub tveganju. Preprosto, a čudovito samostansko življenje v na videz tujem okolju zapolnjuje Božjo prisotnost, kot je nismo vajeni. S

Ta nasprotujoči si naslov mi je prišel na misel ob ogledu vatikanskih arheoloških izkopanin pod baziliko sv. Petra. Priznam, da si nisem niti pod razno predstavljal, kaj vse bomo videli, a imeli smo kaj videti. Pravo pravcato podzemno mesto, staro več kot dva tisoč let se je razgrnilo pred našimi očmi, ko smo se skozi ozke hodnike in stopnice spustili v nedrje vatikanskega griča. Pravzaprav smo sprehod začeli po poganskem pokopališču, polnem simbolike in navdihov, ponekod že začinjenim s prvimi krščanskimi znaki. Stopali smo po dva tisoč let starih poteh in obdajali so nas prav tako stari zidovi. Originalni zidovi so precej lepši in boljši kot pa novodobne gradnje, ki pravzaprav držijo sedanjo baziliko pokonci! Z vsakim korakom pa smo se ob odličnih vodičevih besedah bližali središču izkopanin, grobu sv. Petra. Preplet zgodovine se strne v klopčič sukanca, ki ga je treba previdno in postopoma odmotavati, da ne pretrgamo niti … Petrovi posmrtni ostanki so shranjeni na prav posebnem mest