Verouk in dirke z dzipom

Naj vas tale naslov ne zavede, da bo na vrsti kaka napeta zgodba, saj sem prevec utrujen, da bi jo spravil iz sebe ... Sobota je bila mirna, "naziramo" se z izdatnimi kolicinami rukole, ki raste pred Lavro Vicuno in verjetno zato ni nobenega sledu o kaksnih boleznih in slabostih!
Popoldne v centru poteka verouk. Na kupu so se zbrali vsi meni poznani kateheti Gilberto, Vasco, Vanny (oh, Kristina, al' je tako zadrzan!) in Nito. Ker sem ze predlani bil pri Gilbertu (Kamilu, ki to vec ni ...), sem sel tokrat k njegovemu nekdanjemu ucencu Nitu v prvi razred. Ja, pri delavnicah sem ga imel za mladega najstnika, ki pridno pomaga, pri verouku pa sem ga obcudoval kot velikega kateheta! Res da sem sedel v zadnji klopi in pridno poslusal, a otroci so ga kar pozirali z ocmi in odprtimi usti ... Kako je razlagal, da je bolje verjeti Jezusu kot hudim duhovom! Preprosto, slikovito, s srcem. Na misel mi je celo prislo, da poslusam bodocega svetnika. Vedno bolj sem preprican, da so mladi tisti, ki jim moramo verjeti, ki nam imajo veliko povedati na popolnoma drugacen nacin, kot smo mi navajeni ... In jaz naj bi se hvalil, da sem v misijonih! Saj vedno vec prejmem, kot dam. Mogoce bi bilo bolje, da bi rekel, da so to neke vrste duhovne vaje ali pa duhovna bolnica ...
Zvecer smo odsli k masi za mlade v zupnijo, tokrat kar sami med barakami. Pa saj nas ze poznajo. Ce pa ze kaka gruca otrok krici Cines, Cines (Kitajec, Kitejec), se obrnem in jih pozdravim po potrugalsko, nato pa se malo "naderem", da smo Evropejci in pokazem in da imajo Kitajci posevne oci ...
Med maso so bili krsti nekaterih zeninov in nevest ter osem porok! Kaj podobnega se tudi nisem dozivel. Kako je cerkev ploskala in zahtevala poljub! Na trenutke se je zdelo, kot da vlada popolni kaos, saj so vsi govorili, komentirali, ploskali, se sprehajali ... tam nakje spredaj pa so si zenini in neveste obljubljali zvestobo. A pri povzdigovanju je bila popolna tisina ...
V trdi temi smo se vracali s sestrskim dzipom, ki ki ga je vozila kdo drug kot s. Maribel. Pa sploh nismo bili sami. Tako od oka nas je bilo kakih 25, nekaj spredaj, vecina pa zadaj na prikolici! Angolce je zeblo, mi pa smo uzivali v voznji. S. Maribel ima tezko nogo, zato smo cez luknje kar leteli. Najbolj so to obcutili tisti, ki so sedeli, tudi Janja in Sasa. Taka voznja je res uzitek ...

Koncno petek ...

... bi rekli pri nas, ko ze v sredo mislimo na prihajajoci vikend. Tukaj pa je ravno obratno. Komaj spet cakamo ponedeljek, ko bomo s polno paro nadaljevali nase delavnice in koncno odsli na podruznice. Soncen zimski dan (tukaj je zima!) nas je prisili k dopoldanskim delavnicam pod nadstresek prostora za te in podobne dejanovsti. Z otroci, ki se jih je nabralo samo kakih 60, smo delali metulje. Rezultat: vsi so poleteli, pa tudi nekaj skarij je odletelo ...
Preostali cas smo namenili utrjevanju medsebojnih vezi in se na veliko pripravljali za naslednji teden. Z veseljem lahko povem, da imamo koncno vse pod kontrolo in vse pripravljeno za naslednji teden: zjutraj uro in pol delavnic za 100 otrok, nato pa dve solski uri v dveh ali treh razredih po 50 ucencev, popoldne pa za xy stevilo otrok na podruznicah. Bomo videli, kako bo slo ...
Ce sem tukaj ze cisto domac in prilagojem, se me trdovratno drzi ena slabost: tale internet tukaj je tako pocasen, da sem ze nekajkrat hotel kaj zabrisati skozi okno! Ce se tudi tu ne bom navadil dobre angolske prakse pocasnosti, se ne cudite, ce ne bo nic vec objavljenega, ker tele komunikacije tako ali tako niso pristno afriske ...
Popoldne je zupnik Santiago pripeljal na obisk dve mladi italijanski druzini, ki sta prisli na "medene tedne". Verjetno nisem dobro razumel, ker so bili zraven tudi 4 beli in svetlolasi malcki ...
A nismo zakljucili z vljudnimi italijanskimi frazami, saj se bo ena pridruzila nasim drugotedenskim popoldanskim odpravam. To bo spet pestro. Jezi me le italijanscina, ki jo bom(o) verjetno uporabljali ...
Se klasicna sporocila: skregali se se nismo, zdravje odlicno, hrana enkratna, otroci bolj ali manj pridni, vreme nam streze ...

Akcija

Koncno smo zaceli z delavnicami. Zjutraj za otroke, ki ne hodijo v solo, po solski pavzi pa sledi novost: delavnice bomo imeli v sklopu solskega pouka po posameznih razredih. To je kar kulsko, saj je zraven se ucitelj in tudi stevilo je omejeno na najvec 50, kolikor jih je v razredu. Imeli smo tudi cas, da smo pripravili kar precej materiala za delavnice, tako da bo drug teden ze slo, dopoldne v rezredih popoldne po okolici ...
V nekem trenutku, nesoc polno skladovnico fotokopij, sem se na glas smejal, kako je tukaj lepo: prav pocasi sem hodil, si ogledoval dogajanje v okolici in si mislil, kako smo neumni v Evropi, ko sibamo sem ter tja kot norci, gledamo na uro, vedno se mudi. Tukaj pa tega ni. Gres nekaj iskat, se vmes s kom kaj pomenis, nekaj ljudi pozdravis in prides nazaj cez pol ure, pa te nihce ne nadere, kod hodis ... Seveda mi bo kdo ugovarjal, da se tako nikamor ne pride, a tudi v Evropi so taki "norci", ki ne gledajo na cas. Seveda v evropskem sistemu to ne spila, kot bi moralo ... mogoce pa to lastnost prinesem s seboj. Bom tudi jaz potem "norec"? Saj mogoce sem ze ...
Pozno popoldne nas je cakalo se eno presenecenje: sestra Maribel nas je nalozila v dzip in odpeljali smo se na izlet po juznem delu Benguele Calombo. Obiskali smo nekaj podruznic. Najprej smo zavili v Rosario, kjer smo imeli delavnice pred dvema letoma. In kaj sem tam dozivel? Spela, to bi morala videti! V petih sekundah je bilo okoli nas vec kot 50 otrok in vsi so peli O banana-na-na-na!!! To je cisto neverjetno. Po dveh letih so me spoznali in poznali tisti cuden "slovenski" bans O banana! Kar nisem vedel ali bi se smejal ali jokal. Pot smo nadaljevali do Dom Bosca, kjer se je zgodilo enako! Kristina, Lavra in Hieronim ze vedo, kako je bilo v tisti temno-tesni cerkvici in okoli nje. Letos bomo prav tako tu imeli delavnice in otroci so ze pripravljeni na prihodnji teden. Natro smo obiskali Sao Francisco, pa Marijo Pomocnico, Sao Isidoro in se zgubljali med strnjenimi naselji. Kako drugacen svet je to, kako cuden pogled iz dzipa na nocno zivljenje ljudi, ujetih za stene svojih kolib, a obenem tako druzabnih ...
S Saso in Janjo ustvarjamo cisto posebno benguelsko-slovensko pesmarico bansov. Strokovni svetovalec je Nito. Mogoce nam uspe kaksnega tudi posneti. Imamo jih ze osem!

Lezerno pricakovanje

Hm, sploh ne vem, kje naj zacnem ... predstavili smo se dopoldnaski in popoldanski ekipi stotinj solarjev, zvecer nas je ogovoril zupnik Santiago pri masi. Imeli smo obilo casa, da smo pripravili osnovne stvari za delavnice in se do zob "oborozili" s papirjem in fotokopijami, tudi ce bo prislo 300 otrok ... dodobra smo se poglobili v banse, prevedli O Marija in Ti si moj prijatelj ter se naucili benguelskih bansov Familia Sapo, Uma palma, Um elefante ... seveda nas je krepko poducil Nito, ki je zdaj ze ponosen katehet, potem ko je novembra prejel zakrament svete birme ...
Da mi ni zal vsega, sem se zavedel na poti iz centra do zupnije po barakarskih naseljih ... ceprav to pot ze poznam, je res nekaj cudovitega. Pristno srecanje z otroci in ljudmi, njihovim delom in igro, pogledi in pozdravi ... in vendar jih Bog zivi, ceprav v revscini. Polni smeha, kricanja in zivljenja so ti predeli, vec pa ne bom, ker se ze ponavljam ...
Andrej ze suvereno masuje, tako da bo imel obilo dela po vseh podruznicah ... pa se kaksni krsti in poroke se mu obetajo ... sestra Margerita je celo predlagala, da bi spovedoval mlade ... najbrz bi njej povedali grehe, on pa bi dal odvezo, pa bi bilo!

Prvi prekrsek v Bengueli

Naj tokrat zacnem pri koncu ... V solskem centru je vlada v lanskem letu opremila racunalnisko ucilnico s 15 racunalniki ... kjer potekajo tecaji informatike in racunalnistva. Za nas prostovoljce sta bila dolocena dva racunalnika v predsobi, kjer se lahko po mili volji izzivljamo nad novodobnimi komunikacijami. A kaj, ko od teh dveh eden ne dela, na drugem pa visita Sasa in Janja ... Jaz pa nebodigatreba sem sel v racunalnisko ucilnico in prizgal racunalnik, ki je imel podaljsek v mrezi in tako sedaj veselo pisem tale blog ...
Popoldne smo torej prispeli v Benguelo z avtom. Cesta odlicna, iz Lobita, kjer se bo pel cudovit most, pa vse do Benguele, je ze narejena avtocesta. Seveda afriska, s prehodi za pesce! Nas sofer je bil tokrat usluzbenec signor Gashpari.
A preden smo potovali, smo ga zaceli ob 5.30 zjutraj v Luandi, v inspektorialni hisi sester HMP, kjer smo prebili prvo angolsko noc. Da smo vse to lahko poceli, so nas se prej na letalisce prisle iskat sestre s sestro Zvonko na celu. Gneca na cesti nas kot po navadi ni pustila hiteti, zato smo kljub zgodnji popoldnaski uri na letaliscu na cilj prispeli v zgodnjih vecernih urah. Pa tudi cakanje na zgubljen kovcek s. Metke nam je vzelo kar nekaj casa v letaliski avli. Seveda kovcka nismo dobili ...
Je pa polet iz Trsta pa vse do Luande potekal brez zapletov. Edino v Rimu smo imeli na sreco dovolj casa, da nam je prijazna teta za salterjem naredila karte za naslednja dva leta od Rima do Adis Abbebe in od Adis Abbebe do Luande. Delala pa jih je kaki dve uri! Res da nas je trinajst, a je kljub temu na trenutke svojo prijaznost spreminjala v cudne face in se jezila na sodobno tehniko ... podobno kot jaz sedaj, ko iscem c-je in z-je ... in cakam pri pocasni povezavi ...
Ampak Benguela je pa zakon, pa ceprav se nismo zaceli. Nito, Jamba, Efiel so ze cakali ... in sprasevali po Lavri, Kristini, Hieronimu, pa po s. Mateji, Speli in seveda po Karmen ...
Da ne pozabim omeniti se cetrtega clana benguelske ekipe: letos imamo privilegij, da imamo s seboj gospoda v podobi zupnika Andreja. K masi bomo pa vseeno hodili (vsake toliko) v zupnijo!

Začetek Angole 2009

Medtem ko ekipa s s. Metko na Rakovniški 21 pridno tehta kovčke, jaz pišem blog! No, prej sem uspel celo spakirati in počistiti sobo v nulo. Sicer še zdaj ne vem zakaj, ker me tako ali tako ne bo v sobi ...
Čakajoč kosila in slovesnega blagoslova, ki pa ga ne bo podelil g. inšpektor, temveč njegov zastopnik, ki se je predprejšnji teden norca delal, češ to je turizem, ne pa misijoni, se bomo končno spokali do tržaškega letališča.
Seveda bom prenesel pozdrave od vseh, ki ste mi to naročili in hvala vsem, ki ste mi v teh dneh želeli lepo pot. Na žalost mi je zmanjkalo časa za odgovore, zato kar tukaj hvala vsem, smo na zvezi in se kaj tipkamo, seveda, če bodo pogoji za to tam spodaj ...