Kulturno (1) o Kolibi
Ne sledim več filmskemu svetu, zato sem o filmu Koliba zvedel bolj kot ne slučajno. Pritegnila me je pozitivna ocena, zato sem si ogledal napovednik, nato pa sem si "priskrbel" še film. No, ne sam, drugi to znajo bolje :)
A preden sem si našel čas, so mi mali možgani sporočili, da imamo v knjižnici knjigo Koliba in zato sem se lotil branja. Prijetna družinska zgodba se spremeni v tragedijo, a še bolj me je presenetil boj s trpljenjem in sprejemanjem smrti ter odpuščanjem.
Nekako nejeveren nad prikazom Boga sem na spletu pobrskal za kakšnim komentarjem in se najprej ustrašil, da postajam pristaš new age, na drugem mestu ni manjkalo opozorilo o instant podobi Boga in površinskosti filma ... a vseeno so prevladale pozitivne ocene.
Kakorkoli, po prebrani knjigi se mi je med prvimi utrnila misel, da če bi mi nekdo na Teološki fakulteti Sveto Trojico predstavil na način, kot je predstavljena v Kolibi, bi verjetno ohranil več vere, kot sem jo pri "dogmatičnem" in še kakšnem seciranju Boga. Z izjemo biblicistike. Žal.
Seveda bom potreboval še eno branje, da se bom "privadil" odpuščanju, pa še to verjetno le teoretično. Ko človek doživi tako trpljenje, mu res lahko pomaga le "tisti surovi in prekleti" Bog, ki po človeško to dopušča. A v Kolibi je skozi proces prikazano, kdo v resnici to dopušča.
Zato bo film še malo počakal, da si ga ogledam.
 |
| Foto: splet |
Nekako nejeveren nad prikazom Boga sem na spletu pobrskal za kakšnim komentarjem in se najprej ustrašil, da postajam pristaš new age, na drugem mestu ni manjkalo opozorilo o instant podobi Boga in površinskosti filma ... a vseeno so prevladale pozitivne ocene.
Kakorkoli, po prebrani knjigi se mi je med prvimi utrnila misel, da če bi mi nekdo na Teološki fakulteti Sveto Trojico predstavil na način, kot je predstavljena v Kolibi, bi verjetno ohranil več vere, kot sem jo pri "dogmatičnem" in še kakšnem seciranju Boga. Z izjemo biblicistike. Žal.
Seveda bom potreboval še eno branje, da se bom "privadil" odpuščanju, pa še to verjetno le teoretično. Ko človek doživi tako trpljenje, mu res lahko pomaga le "tisti surovi in prekleti" Bog, ki po človeško to dopušča. A v Kolibi je skozi proces prikazano, kdo v resnici to dopušča.
Zato bo film še malo počakal, da si ga ogledam.
Jaz ga grem gledat v ponedeljek, če ga bom razumela pa je že druga zgodba. Sporočim ;-)
OdgovoriIzbriši