Don Boskove stvari: lupa

Zgodilo se je počasi. Don Bosko je vedno pogosteje mežikal in si nezavedno mel oči z rokami. Že od mladosti so ga ščemele oči zaradi mnogih neprespanih noči, ko je bral in pisal le v soju sveče ali oljenke.

Dvakrat ga je oslepil blisk strele. Leta 1840 v semenišču v Chieriju, medtem ko je skozi okno opazoval grozeče nebo, je strela udarila v okensko ograjo. Opeke so letele na vse strani in nekaj jih je priletelo v njegov trebuh ter ga nezavestnega vrglo na tla. Čez leta, ko se je udeležil duhovnih vaj pri Sv. Ignaciju nad Lanzom, je strela udarila prav pod njegove noge. Na srečo ga ni poškodovala, blisk pa je prizadel njegove oči. Kmalu si je opomogel, le vid desnega očesa je za vedno ostal slabši.

Nekega dne je spoznal, da z desnim očesom komaj razbere besede, ki jih je napisal s svojo hitro in živčno pisavo. Začel je pisati z večjo pisavo, a je postajala negotova. Skrivnost, ki jo skušal pritajiti pred vsakomur, se je hitro razširila od ust do ust. Don Bosko se je tako primoral, da opravi pregled oči. Diagnoza je bila jasna: popolna prepoved branja in pisanja po mraku. 

Grozna naloga za don Boska. Pisanje je bilo zanj izvrsten način za širjenje dobrega. In koliko je še imel napisati za ljudi in svoje mlade! Don Bosko sam je izjavil: »Res je. Z enim očesom ne vidim tako kot z obema. A upam, da mi Gospod ohrani vsaj enega, sicer ne bom mogel več delati. Ah, Bog bo že prav uredil vse stvari.«

Tedaj sem prišla na vrsto. Dremala sem v izložbi turinske optike. Sem namreč čudovita povečevalna lupa. Moje kristalno telo obdaja elegantni lesen okvir, ki se končuje v lepo obdelanem držalu. Moja naloga je, da majhno pokažem veliko. Ko me je don Bosko opazil, me je takoj kupil. 

Vtaknil me je v žep talarja in takoj ko je prispel v sobo, je s police vzel knjigo, me približal strani in ... Opravila sem čudovito delo. V don Boskove oči sem vrnila veselje do branja brez naporov. Od tistega trenutka sem postala zvesta don Boskova spremljevalka ob delovni mizi ali na potovanjih.

Iz zgodovine

Biografski spomini (XIII, 766) pripovedujejo: »V pozni jeseni leta 1878, ko so se dnevi skrajšali in je dolge ure pisal ob soju svetilke, se mu je vid desnega očesa tako poslabšal, da decembra ni več videl nanj. Večkrat ga je obiskal Reimon, slaven specialist za očesna vnetja in potrdil, da se tudi njegovemu levemu očesu, že tako oslabljenemu, piše slabo, zato mu je prepovedal branje ali pisanje po sončnem zahodu.«

Tako je po moji zaslugi don Bosko mogel brati vse do konca svojih zemeljskih dni. Rada se spominjam strani Cerkvene zgodovine in mnogih pisem, ki jih je z ljubeznijo pisal fantom in dobrotnikom. Deset let sem sodelovala z don Boskom pri pisanju knjig, ki so mladim pomagali v njihovi rasti. Poslanstvo naju obeh je bilo: narediti veliko, kar je bilo majhno.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, aprile 2013)