Paberkovanje od tu in tam

Duhovne vaje za salezijance. Lectio Divina o Jezusovih blagrih. Kot po navadi, večina dremlje in spi. Ko preberemo odlomek in vsaj nekateri ponovijo kakšen stavek, misel iz evangelija, se pridigar trudi z razlago blagrov, nato sledi osebno premišljevanje ... hrrrrr, hrrrr, hrrrrrrr ... in že pride čas, ko lahko svoje misli, molitve, prošnje na glas izrazimo. Tišina ... hrrrr, hrrrr ...
Ja, na videz so blagri nekaj boljšega, kar si je Jezus izmislil (no, ne mislim ravno tako, a za lažje izražanje ...) Kaj boljšega kot blagor ... blagor ti, blagor vam. A ko se človek poglobi v tiste Jezusove vzklike, sledi nemalo presenečenje (vsaj zame), kako dobro nas Jezus zadene z njimi ... bolj ko razmišljaš ob njih, večja svoboda se ti odpira: nobenega ukaza, nobene prepovedi, super ... popolna svoboda!
A kaj ko smo tako zelo navajeni 10 zapovedi. Kar priznajmo si, da je veliko lažje izpolniti zapovedi kot pa živeti blagre ... Pri zapovedih malo pogodrnjamo, se zjezimo na Boga in Cerkev, ki je tako zastarela s tem naukom, nato pa tako na pol ali pa malo manj izpolnimo kakšno zapoved in si s tem potešimo vest ... če pa ne gre, pa je tako ali tako nemogoča zapoved ...
Pri blagrih pa se na to nikakor ne moremo zgovarjati. Smo svobodni, samostojni, povabljeni ... in spet je težko kaj lepega povedati o tem, saj nas sama svoboda omejuje. Ker v taki zbrani tišini res nisem mogel dremati, sem razmišljal, kako bi bilo, če bi blagre prestavili v zapovedi :) Mogoče bi se potem bolj prijeli, bi večkrat pomisili nanje, kaj vse "moramo" storiti, da se bomo rešili in ne pregrešili ...
Ne računajte na lastno pamet, sicer ne pridete v nebeško kraljestvo.
Ne veseljačite se na prazno, sicer ne boste zadovoljeni.
Ne osvajajte in ne bahajte se, sicer ne boste nič podedovali.
Ne tožarite vse počez, sicer ne boste nikoli prejeli dovolj pravic.
Ne glejte le nase, sicer ne boste dosegli usmiljenja.
Ne pasite zijal, sicer ne boste videli Boga.
Ne delajte razdora in ne razdvajajte, sicer ne boste imenovani Božji sinovi.
Ne izogibajte se pravici, sicer ne pridete v Nebeško kraljestvo.
Hja, čudno se sliši ... a mogoče bi ob tem laže zagodrnjali in se tolažili, kaj vse nam Bog zapoveduje ...

Na obisku v prijetni dolenjski vasici (pa ne v Šentrupertu, da se ne bodo motili vsi tisti, ki zvesto sledijo mojim korakom:), sem opravil pravo postno pokoro, ko so me tri gospe (no, pravzaprav gospa in gospodična) zvabile v neko trgovino na obisk h svoji sorodnici. Pa so me vse tri nekako zrinile k policam s tekstilom in mi začele ponujati razno razne tekstilije ... Pomeri to, probaj ono, pa barva, pa velikost, pa če bi zamenjal ... Kaj hujšega! Kje pa imam čas in veselje ure in ure čepeti med cunjami in izbirati. Vzel sem tisto, kar sem rabil in končal. A le jaz! Gospe pa dalje. Še to, še ono, pa tako in tako.
No, po prisiljeno hitrem zaključku sem v rokah držal tri artikle in tudi do blagajne me niso pustile. Seveda gre hvala njim, a vseeno že dolgo in spet dolgo ne bom tako dolgo v trgovini z oblačili ...

Komentarji

  1. drugi del članka...suhi, tako pa je kadar greš z ženskami v trgovino... :)
    m*

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci